Ko je moj tvit kar nova slovenska izdaja

Ob vsakoletnem romanju vrha SD Dejana Židana na Pohorje, kjer se poklonijo spominu na padle borce Pohorskega bataljona, sem nekoliko provociral s tvitom, v katerem sem primerjal odnos dveh totalitarnih režimov do tistih, ki sta jih ta režima pobila v okolici Maribora. Odnos Nemcev v času nacizma in Jugoslavije v času komunizma.  Tvit je bil takšen:

Zakaj sem provociral? Zaradi tega, ker v tej državi znamo obsojati zločine nacistov in fašistov, zgroženi smo nad koncentracijskimi taborišči in zločinskimi poboji, do lastne neslavne zgodovine pa smo precej nekritični. Še posebej tisti, ki so jo zagrešili, to pa so politiki in SD je pač dedič stranke, ki je po drugi svetovni vojni vodila Jugoslavijo in dogajanje. Ko gre za preteklost je bil Borut Pahor med šefi SD doslej edini, ki si je drznil precej javno obsoditi, kar je treba, pa še Pahor je to storil skrajno previdno in si s tem nakopal hude in številne zamere.

Ko so zločini še vrednota

Opozarjanje, da so bili povojni poboji in skrivanja trupel nedopusten zločin, je v Sloveniji precej tvegano in dobro vem, da sproža žolčne odzive. Pogosto so odzivi celo, da so revolucionarji in jugoslovanska vojska, ko je bilo vojne že konec, na slovenskem pobili in v jame zmetali še premalo nemškega, slovenskega, hrvaškega in srbskega življa, da o Romih ne govorimo.

Razlog, da si posamezniki drznejo povsem mirno zapisati kaj tako gnusnega, je preprost: nobenega od krivcev, ki so po vojni desetletja vladali, za izvensodne poboje po vojni nikoli nihče ni obsodil. Po državi imajo še vedno spomenike. Zato niti ni čudno, da takšno ravnanje tudi po spremembi sistema in s tem propadu socialistične države med mnogimi še velja za vrednoto.

In to je razlog, da je vsaj razprava potrebna. In tudi provokacije.

Nekoliko me je sicer presenetilo, ker se je name vsul res nenavadno velik plaz očitkov, da skušam prikriti in braniti zločine Adolfa Hitlerja in njegovega režima, celo poboje judov. In to samo zato, ker v tej primerjavi nisem upošteval vsega, kar se je še dogajalo. Kot da vsega drugega ne vemo. In kot da ni samoumevno.  Najbolj radikalen je bil odziv nekdanje sodelavke iz Dela, ki jo sicer pomnim kot čisto simpatično osebo. Kar takole je naslovila pisanje o tem mojem tvitu:

 

S klikom na posnetek lahko preberete celoten tekst Vidner Ferkov K.

Katerine ne bi omenjal, če ne bi zagrešila nacionalistične podjetnosti, ko moje pisanje in povojne poboje pripiše kar celotnemu slovenskemu narodu. Moje pisanje je menda že kar slovenska izdaja, po vojni pa so kar Slovenci pobijal ujetnike, zaradi česar jim je Katerina (in ne jaz) pripisala, da so bedni. Ta pa je ambiciozna.

V čem smo danes drugačni

Sam nisem noben narod. Po narodnosti sem res Slovenec, po kraju rojstva pa Mariborčan. A to je tudi vse. Pišem v lastnem imenu in ne v imenu kateregakoli naroda. Plačujejo me ljudje, ki berejo Spletni časopis, oglašujejo in pošiljajo denarne prispevke.  Hude jame in podobnih pobojev pa tudi ni zagrešil noben slovenski narod.

Kako lahko kdo sploh pomisli kaj tako bedastega?

Posnetek je tw profila SD

Obratno: revolucionarji in jugoslovanska vojska so to zagrešili in pred slovenskim in vsemi drugimi narodi poskušali sistematično prikriti.

Zato so trupla skrili in zabetonirali globoko, vse, ki so pozneje te zločine skušali razkriti, pa so zapirali, strogo nadzorovali z Udbo, praviloma pa tudi zmerjali, da so zagovorniki fašistov, kolaboracije, razredni sovražniki in še vse mogoče.

Celo slovenski izdajalci, kot je zapisano v podnaslovu tokrat o meni.

Vrednote, da bi branil poboje ujetnikov in razrednih sovražnikov in revolucijo, s kritiki nikakor ne delim. Sem pa ponosen, da smo kljub vsem poskusom velikih in močnih sosed in vseh možnih totalitarnih ideologij preživeli in naredili demokratično državo, v kateri lahko vsak pove, kar misli.

In v kateri se lahko svobodno poklonimo spominu tistih Slovencev, ki so kot partizani umrli 8. januarja 1943 na Pohorju, kot vojaški obvezniki v nemški ali italijanski vojski v Rusiji ali Afriki, pa tudi vsem, ki so po vojni končali v raznih Hudih jamah.

[sociallocker id=10707][/sociallocker]

Na članek, no, reklamo zanj, da sem zdaj že izdajalec, se je odzvala Katerina. Tako:

https://platform.twitter.com/widgets.js

 

 

Advertisements

13 thoughts on “Ko je moj tvit kar nova slovenska izdaja

  1. Zločin nad razoroženimi vojnimi ujetniki in civilisti, vrnjenimi državljani Jugoslavije, ki so jih očitno naivne ali humanitarno nezainteresirane zmagovite zavezniške sile po končani 2. svetovni vojni s podlim zavajanjem in lažjo do zajetih vojnih ujetnikov in civilistov vrnile jugoslovanski partizanski vojski, najbrž v dobri veri, da bo komaj vzpostavljena zmagovita jugoslovanska oblast spoštovala in dosledno uresničevala mednarodno veljavne konvencije o varstvu in zaščiti vojnih ujetnikov ter še posebej civilnih oseb, otrok, starcev in invalidov, je slej ko prej zločin.
    In kjer je mogoče ugotoviti posledice zločinov oz. celo posledice brezštevilnih množičnih zločinov, je nujno potrebno raziskati in jasno poimenovati tudi naročnike ter operativne izvrševalce teh grozljivo neizbrisljivih zločinov.

    Še bolj moralno in etično zavržen od množičnega ubijanja razoroženih vojnih ujetniov in civilistov je zločin doslednega in sistematičnega odvzema temeljne človekove pravice do civiliziranega pokopa ter do minimalnega človekovega dostojanstva slehernega človeškega bitja, ki je bila sistematično in tako rekoč do današnjega dne v vsaj na papirju demokratični ter politično pluralni državi odvzeta vsem nemočnim žrtvam povojnih pobojev s strani totalitarne jugoslovanske oblasti in njenih vestnih likvidatorjev.

    In kot vrhunec zločinske strategije in morilske sistematike totalitarne jugoslovanske oblasti je treba izpostaviti, da je bila neposrednim žrtvam povojnih pobojev in še posebej njihovim svojcem, znancem in prijateljem brez izdaje uradnih mrliških listin ter brez najelementarnejšega pietetnega zaznamovanja brezštevilnih skupnih in množičnih grobišč odvzeta celo možnost do najelementarnejšega civilizacijskega pietetnega slovesa, žalovanja ter svojcem še posebej tudi do najglobljega in najbolj intimnega notranjega človeškega soočenja s tragično in nepopravljivo resnico ter s tem do vsaj postopne in delne notranje razbremenitve in zdravilnega notranjega olajšanja.

    Po volji totalitarne povojne jugoslovanske oblasti tako še zdaleč niso bili žrtve povojne revolucionarne “krvave rihte” le pobiti in skrivoma pokopani oz. trajno prikriti in zatajeni pripadniki različnih jugoslovanskih nepartijskih ali protipartijskih paravojaških enot in civilisti, ampak tudi njihovi svojci in drugi bližnji, sistematično izločeni kot drugorazredni državljani oz. trajno in sistematično nadzorovani s strani Ozne, Udbe, SDV … kot potencialno nevarni sovražniki vladajočega totalitarnega sistema in njegove privilegirane ter vojaško in policijsko mogočno zavarovane oblastne elite.

    Všeč mi je

  2. Čudno! Vsi zagovorniki “herojev” in “NOB” vedno pišejo samo o VOJNI in njenih posledicah. Seveda o 2.svetovni vojni. Nihče ne omenja več komunistične REVOLUCIJE. Niso toliko neumni, da se ne bi zavedali, da je za tako veliko število žrtev kriva ravno revolucija. So pa tudi tako strahopetni, da nikoli ne bodo sprejeli vseh dejstev, ki so kriva za revolucijo in posledično za preveč žrtev.
    Bila je seveda vojna. Pri nas ne toliko 2. svetovna vojna, kot državljanska vojna za katero je hlepelo komunistično vodstvo, saj je že Lenin učil, da v revoluciji MORA biti državljanska vojna. In v Rusiji je tudi bila. Pa pri nas tudi. Ne pozabimo tega.

    Všeč mi je

  3. Kakorkoli obrnemo, kakorkoli se dotikamo boljševističnih pobojev ( zmotno je govoriti le o povonih), so ti poboji temelj za delitev ljudi na prvorazredne in drugorazredne.
    Ta delitev se je zgodila zaradi boljševističnega divjanja komunistov- boljševikov že med vojno in po vojni.
    Danes je dostopna množica dokumentov, ki pričajo o tem, kaj je bil smisel NOB, kdo je vodil NOB in kdo je poveljaval partizanskim enotam od najmanjših enot do celotne vojske. Vemo, kdo so bili politkomisarji, vemo kdo so bili komandanti partizanskih enot in vemo vse do vrhovega poveljnika Josipa Broza.
    Vemo in dokumantirana so povelja s katerimi so poveljnki partizanskih enot v glavnem politkomisarji, zahtevali poboje vseh, ki se niso strinjali z ideologijo NOB, ne glede na to, kaj so mislili o okupatorju.
    NOB v prvi vrsti ni bil bolj proti okupatrju, amak boj za zmago boljševikov-komunistov.
    In zmagali so komunisti. Z orožjem in s prevaro. Kljub temu, da so komunisti zasedli Jugoslavijo, so na prvih volitvah morali goljufati in so goljufali, da so na volitvah zmagali in zavladali s trdo roko.
    Danes je popolnoma jsano, to izpričujejo najrazličnejši zapisi in pripovedi sodobnikov, da je en okupator prepustil svoje mesto drugemu, ki pa je bil še hujši, še bolj krut in še bolj primitiven.
    Iz ene okuacije je Jugoslavija prešla v drugo, še hujšo, še bolj krvavo.
    Nobenega dvoma več ni, da so komunisti pobili mnogo več ljudi, kot vsi okupatorji skupaj. Komunisti so zaplenili več premoženja, kot vsi okuatrji skupaj. To so dejstva, ki so dokumentirana. Vprašanje pa je, zakaj ta dejstva ne smejo v učbenike, zakaj ne smejo postati del slovenske zgdovine. zakaj ne smejo postati opozorilo, da se takšnih zločinov in prevar ne sme početi in zakaj zgodovina v Sloveniji ne sme postati učiteljica ampak je le sfižena prevarantka, ki slepi narod. Danes zgodovina poneumlja že tertjo, ali četrto generacijo.
    Odgovor je jasen:
    Potvorjena zgodovina je namenjena ohranjanju privilegijev medvojnih in povojnih krvnikov in klavcev, ki so si pohod na oblast zagotovili tako, da so politične nasrotnike preprosto pobili, ustrahovali, ali pregnali. Ta pokol je bil strahoten saj se vrhovni poveljnik Josip Broz uvršča med dest največjih zločincev vseh časov.
    Zakaj tega ne smejo zvedeti učenci v šolah? Zakaj so zločini Josipa Broza prikriti in o njih ni dostojno govriti v javnosti, kaj šele se učiti v šolah?
    Zadeva je preprosta. V Sloveniji imamo vse od tako imenovane osvoboditve v letu 1945 razredno družbo. Imamo prvorazredne državljane in drugorazredne državljane.
    Prvorazredni uživajo vse priviegije zmagovalcev, ne nad okupatorjem amak nad lastnim narodom, kateremu so pobili nasprotnike, jih pregnali ali s terorjem utšali.
    O tej podivjanosti se danes zelo malo govori in vedno manj je ljudi, ki se tistih groznih časov še spominjajo. Mnogi še danes o njih ne upajo spregovoriti. In ti dobro vedo, zakaj se o tem ne sme govoriti.
    Pa si poglejmo Kidričevo, pa svinjsko glavo na podstavku spomenika.
    Kidričevo je bilo koncentracijsko taborišče ki so ga organizirali boljševiki-komunisti, da so v nejm pobili vojne ujetnike, nemško manjšino in sveda nasprotnike. Prav v središču tega taborišča je stal spomenik tistemu, ki je ukazal to taborišče ustanoviti, ukazal vanj strpati bolj ali manj nedolžne ljudi in jih selektivno pobiti. To je bil Boris Kidrič. Ta je odgovoren za desettisoče pobitih ljudi v Sloveniji. Je edne največjih zločincev.
    Danes se to ve, vse je dokumentrano, dokumenti so javn dostopni, mnogi tudi publicirani. Kljub temu pa ta zločiec še vedno funkcionra kot partizan, kot borec, kot zamgovalce, osvoboditelj. V Ljubljani ima spomenik, ki opozarja slovenske predsednike države, da lahko kraljujejo v preseniški palači zato, ker jim je on omogočil vstop v vladne plače.
    Ali je mogoče, to zanikati? Ne, saj so vsi dosedenji predsedniki s Pahorjem vred bili komunisti, vsi so bili čalni komunistične partije in njeni visoki funkcionarji.
    Torej je popolnima jasno, zakaj bo Boris Kidrič stal pred prdsedniško palačo še kar nekaj časa, zakaj bo Kidričevo, bivše koncentracijsko taborišče, ki ga je ustanovil zločinec Boris Kdrič še kar naprej nosilo nejgovo ime in popolnoma jasno je, zakaj je svinska glava na njegovem spomeniku zločin.
    Popolnima jasno je, da v Sloveniji slavo ne uživajo samo predsedniki države. Popolnoma jasno je, da je priviligirancev mnogo in da se razraščajo, tako kot se vsak plevel razrašča, če se ga ne zatira.
    Popolnma jasno je, da plevel zatira kulture, ki jih človek poseje zato, da bi mu koristile.
    In popolnma enako je z državo. V Sloveniji se je komunistični plevel razrastel tako, da zavira nje razvoj.
    Med tem ko so se nekatere države znebile komunizma in se lepo razvijajo. kljub velikemu zaostanku za Slovenijo, so Slovenijo dohitele in jo prhitevajo. Slovenija pa še vedno ždi v koncentarcijske taborišču ki ga je ustvaril Boris Kidrič in Slovenci, kakor prebivalci Kidričevega, hdimo po kosteh ubogih žrtev, ki so jih Kidrič in njegovi pajdaši posejali po Sloveniji. Namesto, da bi nas kosti opozarjale na teror in na nedopustnost takšnega početja, razprave o teh podivjanih revolucionarjih preprečujemo in jih uradna politika kaže kot potvarjanje zgdovine.
    Nobene od teh svinajrij ne opevamo, ne častimo, komunisti pa si izbirajo le tsite dogdke, ki niso omadeževani, kot je zadnji boj Pohorskega bataljona. Streljaj od tam pa je množično morišče mariborskih Nemcev, o katerem pa se skorajda ne sme nič reči.
    Pobiti so bili pred vsem zato, ker so bili Nemci. Niso bili tujci, stoletja so živeli v Mariboru in zato so bili krivi.

    Všeč mi je

  4. Komunisti, vsi po vrsti, ki so se zivi, njih mladici in somisljeniki nikoli ne bodo postali pravi ljudje. Da postanes clovek, moras najprej biti vzgojen in v zibko ti mora biti dana vest! Naj vprasam: ali so imeli Kidric, Macek, Ribicic, Kardelj , Kocjancic, ..vest in ali ima naslednik komunistov Kucan vest? Glede na nepriznanje povojnih pobojev in lazi o NOB niso imeli in nimajo. Pa pojdimo se blize danasnjemu casu: ali ima Kenda vest? Kenda, romar k tistemu cistokrvnemu mesancu, ki je preprican, da se mu ne more nic zgoditi, ker sovrazi Janso. Ali imajo novodobni mladici komunizma (najmlajsi “partisan”je star 22let) vest? Ima Cerar vest? Ce nimas vesti, se ti je…slehernik! Zato, Jancic, hvala za ta tvit in clanek. Tisto zensce, ki je tvoj tvit obsodilo, je premlado in prebutasto za vsaj priblizek pametnemu dialogu.

    Všeč mi je

  5. Bravo, g. Jančič !
    Še twittajte . Jih boste slišali. . . . . . .ampak, saj vemo, ali ne ? Napad je najboljša obramba.
    Prav v vsem se strinjam z zgornjimi komentatorji. Sijajno so napisali !

    Všeč mi je

  6. Ja, našim komunističnim oblastnikom je zagotovo potrebno priznati sposobnost, da so na zelo sufisticiran način izkoriščali soljudi oziroma jim prali možgane. Zmanjkalo jim je le poguma, da bi dopustili svobodne volitve.
    Ali bi se zgodila Srebrenica tudi, če bi izvensodni poboji leta 1945 doživeli sodni epilog? Velika verjetnost po mojem mnenju je, da ne.
    Sodni epilog “Hitlerjevega holokavsta” se je namreč do sedaj pokazal kot zelo učinkovit.
    Znanost dokazuje, da je BISTVO KAZENSKIH SANKCIJ sledeče:
    -družba reagira na kriminaliteto tako, da zoper storilce kaznivih dejanj uporabi sankcije prisilne narave – kazni
    -kazen je imela najprej obliko maščevanja oškodovanca, danes pa je kazen sredstvo družbenega reagiranja na kaznivo dejanje in ima naslednje značilnosti:
    -kazen je izraz negativnega moralno­etičnega vrednotenja kaznivega dejanja in storilca
    -kazen mora na ljudi vplivati tako, da bodo vedeli kaj je dovoljeno in kaj prepovedano
    -kazen naj kot grožnja, ki je predvidena za kršitelje, deluje zastraševalno tudi na druge ljudi
    -kazen pomeni nasilen poseg v pravice posameznika, čeprav je humanizirana.

    Za kaznovanje povojnih komunističnih krvnikov je sedaj zagotovo že prepozno. Nikakor pa ni prepozno za objektivni vzporedni zgodovinski prikaz dejstev nacističnega in komunističnega holokavsta na Slovenskem.
    Pred kratkim sem slišal izjavo Andreje Rihter, bivše ministrice za kulturo (sedaj direktorice Foruma slovanskih kultur), “da Muzejem verjame 90 procentov ljudi”. To pomeni, da so muzeji za državljane bolj verodostojni kot mediji, da o politiki in sodiščih ne govorim. Muzeji v vsakodnevnem življenju državljanov sicer niso toliko prisotni kot mediji, vendar se obisk muzeja zagotovo človeku bolj vtisne v spomin, kot poslušanje, prebiranje ali gledanje medijev. Moja osebna izkušnja je sledeča:
    Oče, stric in dve teti so bili, kot predvojni domoljubni sokoli, med vojno aretirani, odpeljani v celjski Stari pisker in Maribor, oče in stric sta nato preživela dve leti Dachaua in pol leta Mauthausna, fant od tete, s katerim je prijateljevala deset let, pa je bil v Starem piskru mučen do smrti. Izdal naj bi jih duhovnik (sokrajan), ki je bil sicer goreč nasprotnik okupatorjev, v zaporu v Celju mučen in nato v
    Mariboru ustreljen.
    Ko sem 8. februarja letos obiskal vse muzeje v Celju, tudi Muzej novejše zgodovine in posebej organiziran obisk Starega piskra (bil je zelo dobro obiskan), sem bil milo rečeno zelo razočaran nad predstavitvijo naše novejše zgodovine. Osebno sem to izrazil tudi direktorju muzeja med najinim slučajnim srečanjem.
    Ne glede na to, da so moji svojci prestali trpljenje nacističnih krvnikov, se mi je zdelo s strani vodičke v Starem piskru to poveličevanje preprosto ogabno. Zato nikakor ne drži, da sedanja politična oblast gleda v prihodnost in ne v preteklost. To ponavljanje, kako so Nemci zapirali, mučili streljali in obešali nedolžne ljudi je preveč tendiciozno. Dejstvo je namreč, da je bila vojna, da so bili krvniki večinoma tujci in da žrtve niso zapirali brez razloga, saj so bile žrtve praviloma vključene v odpor proti okupatorju. Niti besedice, črke ali slike pa v Muzeju novejše zgodovine ni o teharskih žrtvah oziroma žrtvah Hude jame. Od odkritja teh žrtev je preteklo že toliko let, da bi muzej to gradivo zagotovo lahko obdelal in prikazal. To sem osebno kategorično očital tudi direktorju muzeja.
    Krvniki teharskih žrtev oziroma žrtev Hude jame so za razliko od prej navedenih nacističnih krvnikov grozodejstva nad civili počeli po končani vojni (razen če je potekala še državljanska vojna brez oboroženega odpora), krvniki so bili praviloma pripadniki istega naroda kot žrtve, med žrtvami pa so bili tudi ljudje, ki so poskušali zbežati zgolj iz strahu pred kasnejšimi krvniki. Zato so, vsaj po mojem mnenju, grozodejstva komunističnih krvnikov vsaj tolikšna kot nacističnih, če ne celo hujša.
    Vsi normalno razumni ljudje moramo nacizem in povojni komunizem najostreje obsojati, se iz tega obdobja kaj naučiti in storiti vse kar je mogoče, da preprečimo ponovitveno nevarnost holokavsta, še posebej na domačih tleh. Konkretno imam v mislih frankolovske žrtve in žrtve v Hudi jami. Zato bi bilo nujno, da takšna in podobna grozodejstva iz bližnje preteklosti muzeji prikazujejo vzporedno. Morda bi bilo smiselno sprožiti peticijo v tej smeri.

    Všeč mi je

  7. Mitja Ribičič naj bi imel tri sinove.
    V prejšnjem totalitarnem sistemu in tudi po osamosvojitvi Slovenije je zasedal (zaseda) visoke položaje in ugled le Ciril Ribičič, ki pa ni nikoli (!) obsodil zločinskih dejanj Partije in tudi svojega očeta (druga dva sinova sta se od očeta distancirala in v javnosti nista poznana).

    Dokler bodo ljudje kot Ciril Ribičič in njegovi somišljeniki prevladovali na pravni fakulteti in drugih institucijah ter imeli politično in medijsko oblast (Dnevnik, Delo, Večer), Slovenija ne bo normalna država.

    Všeč mi je

  8. To “debato” sem spremljal že na twiterju. Po mojem mnenju je zgrešeno po zapisanem twitu polemizirati s tistimi, ki se burno in čustveno odzovejo nanj.
    Upravljalci Trumpovega profila to delajo zelo “pametno”! Provocirajo, potem pa nikoli ne odgovarjajo in razlagajo množici, ki se odzove burno in niti podpornikom! Saj to je smisel twiterja! Nekdo nekaj blekne, drugi pa naj se potem “pobijajo”!

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s