Drug tir: Vladne stranpoti za milijardni posel, ki ga ni

Razkrivanje cele vrsta bližnjic in stranpoti, ki jih je vlada Mira Cerarja uporabila, da bi lahko nadvse naglo gradila drugi tir med Divačo in Koprom, je bila najpomembnejša zgodba Spletnega časopisa v tem letu. Del medijev je molčal. Imeli so razlog, da niso nič kritičnega pisali. Največje časopisno podjetje v državi Delo, ki ima s časopisoma Delo in Slovenske novice vpliv na javno mnenje, je molčalo ali celo branilo stranpoti vlade, ker je v lasti podjetja Kolektorja; ta je zainteresiran za milijarden posel, ki bi ga dobil. Časopisno podjetje Delo je Stojan Petrič dobro leto prej kupil za manj kot stotinko vrednosti gradnje nove železniške proge; in tam naglo zamenjal urednike in odpustil in novo zaposlil kup novinarjev, da bi si zagotovil popolni nadzor.

Infrastruktura kot naravna katastrofa

chart152.pngZakon o milijardnem projektu drugega tira so na zahtevo vlade poslanci pred poletjem sprejemali na vrat na nos. Po postopku, ki je predviden za zagotovitev nacionalne varnosti (denimo, če grozi vojna), ali odpravo posledic naravnih katastrof.

Strašna škoda bo, je zatrjeval vlada, če parlament ne uzakoni projekta čez noč, ker bo državi sicer ušel evropski denar.

A zaradi poznejšega veta državnega sveta, referendumske pobude in na koncu zdaj še pravnega presojanja poštenosti ravnanja vlade in celo ustavnosti celotne pravne ureditve, zakon o gradnji drugega tira tudi po več kot pol leta in referendumu še kar ne velja. O velikanski škodi, ki nastaja, ker je vlada zamočila z naglico na začetku, katere posledica je točno obratna od ciljev, zdaj ni nič slišati.

Ob povsem škandaloznem bliskovitem postopku potrjevanja velikanske investicije v parlamentu, je vlada zagrešila še vrsto drugih neverjetnih stranpoti, vsaj del jih je bilo na robu, ko bi lahko rekli, da gre celo že za povsem nepoštena ravnanja.

Julija sem v spletnem časopisu razkril, da si je vlada dodelila 97.000 evrov iz državnih rezerv za referendumsko kampanjo. V anketi so bralci Spletnega časopisa na zgodbo odzvali z odgovori, ki so bili skoraj soglasni, da takšno ravnaje vlade nikakor ni vzgled poštenja. Rezultat je bil takšen:

Velikanska večina anketiranih (kar 85 odstotkov) je ocenila,  da so si vladne stranke SMC, Desus in SD s tem zagotovile nepošteno prednost pri prepričevanju ljudi o projektu vladnih strank. Opozicijski SDS in NSI in Vili Kovačič, ki se je prvi podpisal pod referendumsko zahtevo, podobnih vsot proračunskega denarja niso imeli. Kot so pokazala že objavljena poročila o zbranem denarju za kampanje po referendumu, je veliki množici drugih organizatorjev kampanj v seštevku uspelo zbrati le nekaj odstotkov vsote, ki si jo je velikodušno sama sebi iz skupnega proračuna dodelila vlada. Več o tem lahko najdete na povezavi tukaj.

Z razlago, da ta denar vlada potrebuje, da bi lahko prestavila svojo plat medalje, so se strinjali vsega trije odstotki anketiranih. Večina se je ob tej argumentaciji samo smejala, ker vlada možnost, da predstavi svoj projekt seveda ima tudi brez 97.000 evrov za oglase v medijih.

 

Podobno vsoto si je pred super referendumom s 96.021 evri leta 2011 za referendumsko kampanjo namenila že vlada Boruta Pahorja, ki si je pravico do takšnega javnega denarja pred tem v parlamentu tudi uzakonila. V zgodovino se je ta strošek vtisnil, ker je vseboval tudi plačilo Urški Čepin. Premier Pahor je predvajanje spotov s Čepinovo kot zgrešeno potezo hitro ustavil. Na referendumu je takrat odločna večina zavrnila pokojninsko reformo in še dva druga zakona.

Trije milijoni v zrak za nekaj več možnosti

To nikakor ni bila edina stranpot “vladajočih”. Še tri milijone evrov so pognali v zrak, ko so zavrnili možnost združitve izvedbe predsedniških volitev in referenduma. Združitev, da volivci ne bi po nepotrebnem dvakrat hodili na volišča, so vladajočim iz opozicijske SDS Janeza Janše tudi predlagali. A so zamisel iz SMC, Desusa in SD odločno zavrnili, ker bi pomenila, da bi pobudniki referenduma lažje dosegli kvorum udeležbe (več kot 340.000 volivcev proti zakonu), ki ga ustava določa kot enega od pogojev za razveljavitev zakona.

Posledica je bila, da je del priprav za referendum začel teči že julija, potem so jih za mesec in pol  zaradi počitnic ustavili. To in hkratnost volilnih in referendumskih odločanj, ki so se zvrstila v nekaj tednih, je eden od razlogov, da obvestil o referendumu vsi volivci pozneje niso dobili pravočasno, torej pred začetkom predčasnih glasovanj. Nenavaden datum pa je povzročil še vrsto nejasnosti pri rokih.

Vlada je v kampanji poskrbela še za dodatno povsem neverjetno presenečenje: od direktorjev državnih podjetij je po tihem zahtevala, da morajo drugi tir propagirati v kampanji in to so ti tudi storili.

Državna podjetja v kampanji za vlado

Čeprav zakonodaja državnim podjetjem strogo prepoveduje, da bi finančno ali drugače sodelovale v volilnih in referendumskih kampanjah, so pomembna državna podjetja kot so Slovenske železnice, Družba za avtoceste v republiki Sloveniji (Dars) in 2TDK (to je podjetje, ki je bilo posebej ustanovljeno, da bi gradilo  drugi tir) tudi uradno prijavile referendumske kampanje.

Vsem podjetjem je financiranje volilnih in referendumskih kampanj strogo prepovedano. Državnim še prav posebej. Strogo prepovedani so tudi popusti ali brezplačni prispevki za kampanje.

A v vladi so našli “finto”. Kampanje bodo državna podjetja le “organizirala”. Razlaga je bila, da to smejo, če za kampanjo pozneje ne porabijo nič denarja.  Zagotovi pa jim to možnost nastopanja v medijih, predvsem na javni televiziji, so ugotovili modri vladni možje. Kot da bi bil nastop direktorjev ali predstavnikov podjetij v TV soočenjih zastonj.  Pomembni direktorji državnih podjetij Tomaž VidicDušan Mes in Žarko Sajič, na katere so najbrž pritiskali iz ministrstva za infrastrukturo, ki ga vodi Peter Gašperšič, če ne še od kod višje, so nekoliko prekršili zakon, uradno vstopili v kampanje in s tem – seveda – zlorabili položaje.

O stranpoteh s 97.000 za vladno oglasno propagando v medijih in z državnimi podjetji v kampanji, oboje je razkril Spletni časopis, je na zahtevo, ki jo je prvi podpisal vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko, septembra moral razpravljati tudi državni zbor. A vladajoči so vztrajali, da je njihovo ravnanje pravno in moralno super.

Referendumska “zmaga” vlade

Večina glasujočih je bila na referendumu konec septembra po vsem tem dogajanju za vladni zakon o drugem tiru, nasprotniki pa se niti približali niso kvorumu 342.000 glasov, ki bi ga morali doseči za zavrnitev zakona.

A ta rezultat še ni pomenil, da je zakon o drugem tiru že objavljen v uradnem listu in da Kolektor že gradi novo progo, ki jo država zanesljivo potrebuje na celotni trasi med Koprom, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.

Vili Kovačič je sprožil več pravnih sporov in oporekal nepoštenemu ravnanju vlade v postopkih.

Čeprav se je zdelo, da nima posebnih možnosti, levica si je zadnja leta namreč zagotovila udobno večino v ustavnem sodišču, se je vendarle krepko zapletlo.

Zapletlo se je na ustavnem in na vrhovnem sodišču.

Več sledi…

 

 

 

 

Advertisements

8 thoughts on “Drug tir: Vladne stranpoti za milijardni posel, ki ga ni

  1. “Največje časopisno podjetje v državi Delo, ki ima s časopisoma Delo in Slovenske novice velik vpliv na javno mnenje”?
    Mah, s trenutno nakladico, oz.prodanimi kopijcami, ta vpliv ne more biti pretiran!
    Tudi v lokalu kjer pijem kavo, je bilo pred leti videti, da so časopisi brani, ker so bili zmečkani, “obrabljeni”…zdaj so celo popoldan videti kot novi!

    Všeč mi je

  2. Volilci na vsakih volitvah dokazujejo, da si želijo prav tako vlado. Pa naj se imenuje LDS, Zares, PS, SMC ali Serpentinškovi. Novinarski FDV lakaji na TV pa bodo naredili umazano delo
    Je pa tudi res, da tam nekje nekaj čudakov bere časopise. So malo log-out in jih bo treba prepovedat, če omenjajo kogarkoli izmed 100 000 najbogatejših!

    Všeč mi je

  3. Mnogo bolj kot 97 tisoč evrov, s katerimi si je Cerarjeva vlada prisvojila še eno od prednosti med interesnimi stranmi na referendumu, je vprašljiv sistem zbiranja podpisov, s katerimi državljani sploh prisilimo oblast, da mora razpisati referendum, ki ji nikakor ni v prid.

    Namreč, državljani moramo svoje liste podpore referendumski pobudi uradno overoviti ter izdati osebne podatke na upravnih enotah, se pravi, na okencih in pri uradno zavezanih in zvestih uradnikih izvršne oblasti. Kar pomeni, da ima aktualna izvršna oblast tako rekoč dnevno in tako rekoč za zmeraj pregled tako nad številom overovljenih podpornikov določene referendumske pobude kot tudi nad njihovimi osebnimi podatki, s katerimi lahko tako organi aktualne izvršne oblasti kot vladajočih političnih strank trajno upravljajo in jih tudi zlorabljajo v partikularne politične namene.

    S tem uradnim overovljenjem osebnih podatkov in podpor, ki vselej razkrivajo tudi politična stališča posameznika, je pravzaprav posredno kršena ena od temeljnih pravic vsakega državljana – namreč tajnost glasovanja. Povsem verjetno je namreč, da bo tisti, ki je z izdajo osebnih podatkov državni administraciji dejavno podprl pobudo za organizacijo državljanskega referenduma, glasoval tudi na samem referendumu v skladu s stališči tistih, ki so od pristojnih organov države na osnovi ustave in zakonodaje zahtevali in jih prisilili k izvedbi najširšega ljudskega glasovanja.

    Najmanj, kar bi morala zakonodajna oblast storiti proti možnim nezakonitim zlorabam podatkov in proti različnim možnostim nedopustnih političnih pritiskov na posameznike, ki so svoja imena izdali upravnim enotam oz. organom izvršne oblasti, je, da bi potrdila overovljala in beležila zgolj in samo državna volilna komisija s svojimi “podružnicami” po vseh upravnih enotah ter da bi bila z zakonom obvezana varovati tajnost osebnih podatkov ter jih po določenem času od konca zbiranja podpisov komisijsko uničiti.
    Šele s tem bi odprli zares svoboden dostop do overovljenja oz. uradnega potrjevanja podpisov tudi tistim premnogim državljanom RS, ki ravno zaradi sedanjega načina, ki omogoča številne politične zlorabe in manipulacije s strani vladajoče izvršne oblasti in političnih strank v vladajoči koaliciji, ne upajo svobodno in dejavno sodelovati v demokratičnih procesih.

    Všeč mi je

  4. Komentator Pezdir je dobro napisal !! Način, kako se zbira take podpise, je res vprašljiv.
    Potem nas imajo za vse večne čase v evidencah. Bog ve, kaj počno s temi seznami in kam vse romajo ti podatki ?? Pa , jaz se ne skrivam. Podpišem se pod vse, kar mislim , da je pametno in bi to nesrečno Slovenijo končno premaknilo !!
    Morda pa zato ljudje neželijo volit ?

    Spoštovani urednik, g. Jančič

    vztrajajte z delom !! Radi prebiramo vaše komentarje in jih pripnemo tudi na kakšen drugi portal

    Srečno v letu, ki prihaja !!!

    Všeč mi je

  5. Navsezadnje te pizdarije, oprostite izrazu, se dogajajo samo v socializmu, da se koritniki prerivajo pri državnem koritu. To kar se dogaja naj se ne bi tikalo davkoplačevalcev. Zakaj? Investitor naj bi bil zasebni kapital. Država poskrbi samo za pravne zadeve. Zanima me, če bi se potem razni tajkuni foruma 21 zaganjali v takšne projekte, v katere bi morali vložiti svoj kapital brez posojil.
    Državo krasti je enostavno.

    Všeč mi je

  6. Večkrat sem že argumentirano nasprotoval izgradnji 2. tira po predloženi varianti in v organizaciji skorumpirane politike, ki jo vsaj navidez vodi Miro Cerar.
    Naj navedem samo dva podatka, ki bosta pojasnila v kakšen kriminal se spušča Slovenija, Slovence pa zopet postavja za plačnike norosti.
    Pred desetimi dnevi nas je slovenska RTV obvestila, da so v Nemčiji predali v promet 550 km dolgo superhitro železniško progo, katere gradnja je stala 10 milijard€(z besedo: desetmilijardevrov !!!!).
    Poleti smo bili obveščeni preko domačih medijev, sicer pa so o svetovno pomembnem projektu poročali vsi svetovni medji: V Panami so v promet predali novozgrajeni Panamski prekop. Vrednost 5 milijard$( z besedo: petmilijarddolarjev!!!)
    Ko primerjamo predvideno vrednost 2. tira v dolžini 30 kom, ki znaša 1,5 milijarde€ se lahko nadejamo, da bo vest o predaji v promet tega odsekeca proge zaokrožila po svetu na tak način:
    V majhni Sloveniji so predali v promet kratki odsek železnike proge, ki je najdražji zgrajeni odsek železnike proge na svetu. To zmorejo le v Sloveniji, kjer pri podobnih gradnjah ukradejo vsaj tri objekte. Tako je bilo recimo že pri gradnji Stožiškega stadiona.

    Všeč mi je

    • Dobro razmišljanje Petra Jančiča, ki s svojo orgumentacijo primera ter problema okoli drugega tira tako slikovito opiše, da si je lahko še tako neveščemu poznavalcu, ustvariti pravo podobo stanja in interesa vladajoče nomeklature. Izgleda, da se lotevajo rešitve drugega tira zgolj iz zasebnih interesov, ti pa so zgolj, plenenje bank in njene klijentele po vzoru, saj bančne luknje pokriva sanacija z dobrohotno privolitvijo vlade. Oblast ima večinsko populacijo v državi resnično za ovce, nad katerimi je zavestno plenjenje, brez predsodka, še manj nekih moralno etičnih vrednot, da bi pa razmišljali o pravno kazenski odgovornosti, pa ni potrebe, saj vse tovrstne peripetije, vzame v bran, z ustavo zaveden zakon o nedotakljivosti vladajočih politikov ter njenih pomagačev!

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s