Diskriminiranje nigerja Šuštarja

Predstavitev knjige Fake news v Cankarjevem domu. Foto: Tone Rode.

 

Glavni dogodek ta teden je bil zame oseben. Dobil sem sporočilo direktorja založbe Družina, da so začeli prodajati mojo knjigo.

Za državo pa je bilo pomembno to, da se je začel postopek spreminjanja ustave. Večina v državnem zboru noče odpraviti diskriminiranja otrok iz vernih družin, ki ga je ugotovilo ustavno sodišče pri financiranju osnovne šole Alojzija Šuštarja.  Namesto tega spreminjajo ustavo. Ta korak je absolutno škandalozen: namesto, da bi popravili napako in bi že davno storili, kar je zahtevalo ustavno sodišče, so se vladajoči politiki odločili kršitev ustave spremeniti v ustavno normo.

Če bo sprememba ustave potrjena, bo financiranje osnovne šole Alojzija Šuštarja in še nekaj podobnih šol odvisno od milosti vsakokratne oblasti. Če bo vladala desna stran, denar najbrž bo. Če bo vladala leva, ga bo manj. So pa, na levi, tudi takšni, ki bi financiranje – in s tem te šole – kar povsem ukinili, da bi onemogočili možnost ljudem vzgajati svoje otroke kot sami želijo in menijo, da je najbolje.

Prepovedati Jožeta Smoleta – Božička?

Svoje otroke sem šolal v javnih šolah in ne v šolah, ki so v lasti verskih skupnosti. Tudi k maši zaidem hudo redko. A prihajam iz družine, ki pripadnosti katoliški skupnosti ni skrivala v prejšnjem sistemu, ko je to bilo nevarno.

V času socializma so bili najpomembnejši položaji v državi in podjetjih rezervirani le za partijce. To pa nisi mogel biti, če se nisi odrekel katološki veri. To je seveda pomenilo, da so bili verni ljudje diskriminirani. Privilegirani so bili verniki v komunizem ali tisti, ki so vsaj ustvarjali tak vtis.

In zato so nekateri prijatelji, da ne bi bili kaznovani, tam kjer sem živel, doma skrivaj praznovali božič. Pri nas nismo.

Zaradi te preteklosti me spreminjanje ustave dodatno skrbi. A se bodo morali ljudje spet pretvarjati? Skrivati prepričanje? Spreminjanje ustave pa bo tudi “odličen” vzgled za vse oblastnike v prihodnosti, da jim tudi v drugih primerih ne bo treba spoštovati sodb ustavnega in drugih sodišč in ne temeljnih človekovih pravic, enakosti med ljudmi ali svobode tiska. Zakaj bi se ozirali na vse to? Bolj preprosto je, če že imamo dovolj glasov, sčasoma spremeniti ustavo!

Dogajanje kaže še, kako se v politiki lahko vse na hitro obrne. Še malo pa bodo celo čestitko nekdanjega šefa socialistične zveze delovnega ljudstva Jožeta Smoleta vernim državljanom ob božičnih praznikih, ki je označila konec preganjanja katolištva v času komunizma, razglasili za povsem nedopustno obliko vpletanja cerkve v državne posle.

So tudi Božički, kot so pozneje zbadljivo poimenovali Smoleta, ki – kolikor vsaj vem – ni bil niti malo kak veren mož, že nevarni tem novim oblastem, ker katoliki preveč dvigujejo glave?

Rodeta sem prvič videl, ko sem poleti vstopil v njegovo pisarno in mu pojasnil, da mu ponujam knjigo, katere naslov je Fake news. Povedal sem mu, da je to brezbožna knjiga: o lažeh in manipulacijah v politiki, sodstvu, o svetu denarja in medijev, o brutalnih zlorabah oblasti, kršitvah etičnih in moralnih standardov in finančnih dogodivščinah, zaradi katerih so izparele milijarde evrov in zaradi katerih nam je ušlo tudi precej svetle prihodnosti te države.

Peripetije ob osnovni šoli Alojzija Šuštarja so pomembne zaradi načelnih dilem spoštovnja sodb, enakih pravic ljudi, svobode veroizpovedi in delovanja verskih skupnosti,  pa načela ločitve države in cerkva.

Finančno pa v primerjavi z zgodbami, ki so pretresle državo zadnja leta, obrobna stvar.

Pravzaprav sem knjigo nameraval ponuditi še založbi Učila, ker sem domneval, da me bo Rode, ker bo za Družino to, kar pišem, preveč posvetno, gladko poslal iz pisarne. A na Učilih še na maile niso odgovarjali.

Presenetljivo je imel uglajen gospod za mizo v stavbi v centru Ljubljane na obrazu simpatičen nasmešek, ki je pokazal, da mu ideja, da bi tiskal takšno knjigo, ni čisto tuja in je celo dejal, da bi to prebral.

Naš pohod nad RTV Slovenija

A to ni še nič pomenilo. Tistega, kar je bilo napisano, še ni videl in bilo je precej verjetno, da si bo premislil. Same sitnosti in veliko nasprotnikov si lahko nakoplje v medijski skupnosti in politiki, če bo natisnil knjigo, v katerih mrgoli imen in priimkov. Ne samo tako pomembnih kot je Miro Cerar, ki je trenutno najpomembnejši vladar.

Nižje politike, pomembne tajkune, urednike in novinarje je še bolj nevarno kritizirati kot šefa vlade. Še posebej, če je res, kar piše.

Tega v tej državi poimensko ne počne skoraj nihče. Novinarji se sami med seboj redko kritiziramo celo, ko zagrešimo povsem katastrofalne napake. Smo pa zelo strastni, ko politiziramo in politično navijamo.

Na prvem srečanju sem Rodetu dal nekaj poglavij. Odzval se je čez čas. Sporočil je, da bi rad prebral več.

Ta teden, ko mi je spročil, da knjigo že prodaja, sem si še nekoliko popestril. V ponedeljek sem parlamentu predal kuverto s kandidaturo za člana programskega sveta RTV Slovenija.

Zgodila se bo velika rošada. Večina članov bo zamenjanih.

O televiziji nekaj vem. O dogajanju tam pišem v knjigi.  Član programskega sveta sem bil v preteklosti že večkrat. A s kandidaturo seveda nimam možnosti. Zaradi podobnih razlogov, kot so so se skrivali za premalo glasovi za Bojana Požarja pri prejšnjem podobnem odločanju.

A dogajanje bo vsaj lep prikaz za tisto, kar podrobno opisujem v knjigi in ni velika skrivnost: da si politiki s pomočjo nastavljanja članov programskega sveta iz “civilne družbe”  kadrovsko in propagandno podrejajo največji javni medij, za katerega ljudje vsako leto prispevamo več kot sto milijonov evrov.

Brez najmanjših pomislekov bodo nastavili le svoje ljudi. Po logiki: ni važno koliko znaš, važno je, da si naš.

Tudi za strankarski del, ko bodo volili pet predstavnikov političnih strank, ni zanesljivo, ali koalicija ne bo že spet pokazala obraza majhnega lopova in zavrnila kandidata največje opozicijske stranke, kar v tem mandatu počnejo, čeprav je to precej očiten pokazatelj politične umazanije, če ne celo zlorabe oblasti.

Po zakonu bi pri določanju predstavnikov strank v programskem svetu morali upoštevati sorazmernost. A se na to vladajoči “demokrati” požvižgajo.

Zaradi tega generalni direktor Igor Kadunc, za katerim je večina v programskem svetu,  tudi že drugič poskuša predčasno odstaviti odgovorno urednico Jadranko Rebernik. Ki, koliko vem, nima nič s SDS. A zanesljivo ni ena tistih, ki bi branila dosežke revolucije in povojnega socializma.

To, kar pri Rebernikovi počne Kadunc, so tajkuni počeli že prej v tisku. Pred volitvami poskuša zagotoviti, da bi bila javna RTV pač nekoliko bolj propagandist strank na oblasti.

Z Rebernikovo ne bo šlo, saj bo zavrnila zlorabe medija. Ni neumna. Če jo Kadunc odstavi, pa bo sporočilo vsem urednikom in novinarjem jasno in bolj fleksibilnega urednika ne bo težko najti.

Če morda ne bo sposodbnejši, ne bo nikomur mar.

Rebernikovo bodo najbrž tudi res odstavili in najbrž bodo spremenili še ustavo. In še vse mogoče.

Tako pač je.

Vprašanje je le, ali se bo zgodilo povsem tiho ali si bo pa drznil kdo kaj reči in protestirati.

Če niti več ne povemo, ni možnosti, da se kaj spremeni.

Saj poznate tisto ameriško: “I have a dream”.

Ali nekoliko natančneje:

I have a dream that my four children will one day live in a nation where they will not be judged by the color of their skin but by the content of their character. I have a dream today.”

Po slovensko:

“Sanjam, da bodo moji štirje otroci nekega dne živeli kot del naroda, ki jih ne bo presojal po barvi njihove kože, temveč po tem kakšen značaj imajo. Danes sanjam. “

Zamenjajte barvo kože z verskim prepričanjem.

Pozneje so M. L. Kinga ustrelili.

A je sanjač vendarle zmagal.

Vsaj nekoliko in vsaj v ZDA.

Advertisements

13 thoughts on “Diskriminiranje nigerja Šuštarja

  1. Komentar bom začel s kemijo, vedo, ki je sicer podrobneje ne poznam, pa vendar ta pozna pokalni plin. Kolikor se spoznam na kemijo je to zmes več plinov, ki scer niso nevarni, v pravlni zmesi, se pravi v pravilnih odstotkih posameznih plinov, pa se ustvari pokalni plin, ki je zelo nevaren, saj lahko povzroči hudo eksplozijo in veliko škodo.
    Zakaj tako učen uvod?
    V Sloveniji se počasi ustvarjajo razmere, ki postajajo zelo podobne pokalnemu plinu.
    Več neumnosti, pokvarjenosti, iztirjenosti in podobnih zavržnosti se poraja in krepi hkrati in razmere postajajo vedno bolj eksplozivne in nevarne.
    Te razmere lahko odpravlja, ali slabi le politika in pravna država. Žal politika ne naredi nič, da bi se razmere spremenile. Celo več, pospešuje razraščanje pokalnih razmer in pričakovati je, da bo prišlo do kolapsa. Pravna država pa je že dolgo mrtva.
    Menim sicer, da do eksplozije ne bo prišlo, tako kot pri pokalnem plinu, prišlo pa bo do popolnega uničenja naroda, ki se imenuje Slovenski narod.
    Slovenci smo postali narod zaradi svoje kulture. Kulturo nam je izoblikovala katoliška vera, ki smo jo privzeli pred vseč kot tisočletjem.
    Takrat smo postali ljudstvo, ki je naseljevalo alpske doline in predalpsko gričevje. nkogar nismo ogrožali. Zato v svoji zgodovini nimamo ne znanih bitk, ne znanih vojskovodij, ne znanih vladrjev, ki bi s trdo roko in mečem vladali svojemo ljudstvu, kaj šele tujemu.
    Kljub takšni miroljubnosti, pa smo se ohranili. Kolikor nam zgodovina pripoveduje, smo sicer izgubljali dele ozemlja, a vendar smo se ohranili, če ravno nismo imeli ne svoje dražve, ne svojih vladarjev.
    Kljub temu pa nas je želja po samostojnsti vzpodbudila, da smo končno naredili tudi ta korak in si priborili svojo lastno državo. Da, priborili!
    Vsak narod poskrbi za svoj državo tako, da ustvari obrambne mehanizme, ki skrbijo, da državo obvarujejo pred najrazličnejšimi nevarnstmi.
    Slovenci tega nismo naredili in zato se v Sloveniji razraščajo klice, ki bodo kmalu državo razgradile. pravzaprav ne države, ampak narod. Slovenija kmalu ne bo več država Slovencev, država Slovenskega naroda, ampak bomo kmalu postali Slovenci v Sloveniji manjšina.
    Tako kot nekateri danes zahtevajo od posameznikov, da so nespolniki, tako postaja v Sloveniji manira biti neslovenec. Biti Slovenec je nekaj groznega, nazadnjaškega, šovinističnega, fašističnega, nacističnega.
    Slovenec je lahko le nekdo, ki scer govori slovensko, nima pa nikakršnih nacionalnih atributov, Nima svoje kulture, nima svojega jaza. Kulturniki so se oddelili od naroda. Ne ustvarjajo več kulture temveč hlepijo za nekim epigonstvom, ki prihaja v Slovenijo in kakor oni sleparski krojači v pravljici krojijo nova oblačila, za kar porabljajo obilo blaga in zlatih niti, oblek pa ni in ni in cesar se razkazuje na okoli gol.
    Vse to ustvarja komunizem, ki je se je povzpel na oblast s krvavo revolucijo. Z njo je prestrašil narod in ga utišal s tem, da je del elite pobl, del pozaprl, del pa razlastil tako, da so ljudje postali popolnma odvisni od režima, ki jim reže kruh. Enim bolj debele kose, drugim malo, ali pa skoraj nič. Pogoj za skorjo kruha je slepa pripadnost novi veri, ki se ji reče komunizem. Tega se sicer novodobni vladarji izogibajo, ker da še ni napočil čas zanj,ga je pa čutiti povsod od vrtca, pa do doktorata, pa v medijih, v ambulantah, bolnišnicah, na cesti, v poslovnem svetu. Povsod se je zalezel in uničuje nacionalno zavest. Saj vemo: proletarci vseh dežel, združite se. Kje je v tem geslu narod, kje smo v tem geslu Slovenci? Ni nas, ostaja le srp in kladivo. Še kompjutorja ni, pa vendar bi to naj bila tista naprednost, ki nadvlada narod.
    Hkrati s komunizmom, smo Slovenci dobili tudi bratsvo in enostnost.
    Po propadu komunizma v Jugoslaviji je prišlo do krize, do vojn, do uničenja. In južno od Slovenije je nastal bazen ljudstva, ki se ne zna upravjati. Kriza tam se poglablja in Slovenija je postala pribežališče teh ljudi. Vedno več jih je in vedno boj ukazovalni postajajo. Slovenci pa kot običajno, nasedamo tem novim zavjovalcem. Tem je mnogo lažje osvajti Slovenijo kot v preteklosti. Danes Slovenija nima več svoje kulture, nima korenin in Slovenci smo lahek plen. Komunisti so nam uničili kulturo in izkoreninili vero. Zadnji korak bo prav gotovo sprememba ustave. To bodo storili vrli prdstavniki ljudstva na zahtevo pribežnikov.
    In sedaj smo pri pokalnem plinu. V Sloveniji imamo komunizem in priseljence iz juga. Oboje je tista zmes, ki uničuje kulturo in vero Slovencem tako da postajamo nenarod, tako kot želijo nekateri uvesti nespolnike.
    Sloveci, če to še sploh smo, pa to gledajo in nič ne naredijo.
    Ali so tii, kakršen je Ceara, Brglez, Prikl, Židan Han, Veber, Bratuškova, Mesec, Kordiš, ali piskajoči Terček, še sploh Slovenci. Menim, da ne. Ti niti za svojo glavo ne bi smeli dopustiti, da jim razni Marići, Tabakoviči, Raići, Murglovke ali Tomićke režejo korenine slovenskega naroda.
    Pa jim to škandalozno početje dovolijo, samo za to, ker z njihovo pomočjo in s pomočjo vse večje in števičnjše armade trenerkarjev omogočajo vldati.
    Komu pa ti tipi vladajo? Razpadajoči Sloveniji!

    Všeč mi je

  2. Od Jnačiča sem se preseli na spletno Delo. Pravzaprav k pokveki in moralnemu spaku Zdenku Rotarju. O tem kriminalcu nima smisla izgubljati besed. Zanimivi pa so komentarji, kjer večina njegovih podrepnikov slavi udbo, njene podvige in zakrknjenega kriminalca, morilca in hudodelca. Takšen je Zdenko Rotar še danes. Celo živjenje je posvetil zatiranju katoliške vere. Na stara leta pa se želi spovedati, tako kot je za kristjane običaj. Pa se ta hudodelec še tik pred smrtjo laže. Meni, da bo z lažno izpovedjo opral svojo dušo. Moti se. Svinjarije, ki jih je poče,l se mu nikoli ne bodo izbrsale, tudi s tako prefinjenimi lažmi, ki jih traosi ob padlih maskah. Ne, Rotar nima maske, nima več mask on je sam maska in to strašanka, Strašilo, pošast.

    Všeč mi je

  3. Pokveka Zdenko Rotar, ki je zelo, zelo zaslužen za sramotno glasovanje v parlamntu, pa še kar hodi po Sloveniji in snema svoje maske. A kaj, ko je sam v celoti maska nad maskami. Noben Drakula ni tako prepričljiv, kot je ta iztirjenec, ki se želi na stara leta, tik preden ga obišče Matilda, po stari krščanski navadi izpovedati. Pa mu ne gre. Preveč svinajrij je v svojem življenju naredil, da bi mu uspelo.
    Kljub temu, da se zaveda, da je pokveka, da je izrodek, se mu izpovedati ne upse. Maska je sam, torej če že, bi se moral sam uničiti. To pa si ne upa, ker je slabič. Slabič, ki si ne upa pogeldati resnici v obraz. Celo življenje je uničeval cerkev, na koncu pa bi se rad izpovedal. Kje je tu morala.
    Kar moči plnice in se koplji v lastne potu in naj te mučijo spomini na vse tiste, ki si jih zatiral in jim prizadel gorje.
    Nimaš več dosti časa, a vseeno, bolje malo, kot nič.

    Všeč mi je

  4. Bliža se božični čas. Sveti večer. Pred leti, ko je bil Zdenko Rotar na višku svojih svinjarij, je uazal svojim policajem- miličnikom, da nastrožje kaznujejo vse, ki so si želeli okrasiti svoje domove z božičnimi drevesci in ob svoji družini preživeti topel božični večer. Ne, ta svijaj je zaukazala, da se to ne sme zgoditi in policija je zalezovala za vsemi, ki so si tega želei. Nagnal je policaje, da so po cestah zalezovali vse, ki so ob okrašenih drevescih uživali v toplini Bbožičnega večera. To je Zdenko Rotar, to je ta fosil, ki se želi spovedati, pa zaradi genske deformaije tega ni sposoben.
    Sad njegovega dela pa je sramotno glasovanje v parlamentu. Slovencev je bilo premalo, zato je glasovanju mnogo pripomogl pravoslavna falanga, ki počasi prevzem oblast v Slveniji.
    Pa še na to je potrebno spomniti: Božični večer je bil praviloma čas za sklic partijskih sestankov, ki so se zavlekli pozno v noč, tako da so bili otoci prikrajšani, za očeta ali mamo, ki sta morala po ukazu udbe poslušati neumnosti partijske ideologije. Ja Zdenko je že vedle, kako se izganja hudiča iz Slovencev.

    Všeč mi je

  5. Še danes mi v ušesih zvenijo besede M. L. Kinga. Na tv sem spremljal ta dogodek.
    Da, Peter, mož je zmagal.

    Se pa tudi spominjam izrečenih besed M. Kučana: “Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan”, izrečene 26. junija 1991 v Ljubljani na današnjem Trgu republike ob slovesni razglasitvi samostojnosti.

    V živo se tudi spominjam besed dr. Jožeta Pučnika, ko je 23. 1990 decembra vesel vzkliknil: “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!”.

    Da, da, še marsičesa se z veseljem spominjam. Danes pa sem žalosten, ko se spominjam Kučanovih besed. Imel je prav. Le malo časa so nam politiki propadlega političnega sistema dovolili sanjati, kmalu so nadaljevali po starem.

    Sram pa me je, da so v DZ poslanci, ki predstavljajo tudi mene, sprejeli odločitev, da bodo spremenili Ustavo RS zato, da ne bo treba realizirati odločitve US RS.

    Pred mano je neprespana noč. Hči mi iz Lj. prinese Vašo knjigo.

    Všeč mi je

  6. G. Jančič, hvala lepa za odličen zapis. Prihajajo eni težjih obdobij za Slovenijo in Slovence. Ta oblast vodi v totalitarni režim in uničenje Slovencev in Slovenije, naše domovine. Komunisti nimajo domovine zato uničujejo vse kar bi jim prikrajšalo njihovo slo po oblasti in krajo lastnine, ki so jo ustvarili ljudje s pridnim delom. Žalostno!

    Všeč mi je

  7. Natančno, resnično in poučno. A za koga? Tisti, ki podobno ali enako razmišljamo, lahko samo pritrdimo piscu, ostali nevedneži in apatiki pa tega itak ne bodo prebrali. A ostaja upanje, še je nekaj takih, ki vedo, znajo in si upajo reči bobu bob. Knjigo bom pa vsekakor kupil in jo prebral, pa še komu jo bom ponudil v branje.

    Všeč mi je

  8. Tale gospod komentator ima “hudičevo” prav. Kako lepo in vzpodbudno bi bilo, če bi mu mi bratje v narodu prisluhnili in se zamislili. Pa ne bo šlo. Imam dobrega prijatelja že vrsto let. Vedno se brez težav pogovarjava o mnogočem, le o krščanski veri ne. Kajti, ko sem mu nekoč ponudil beseto na temo prednosti vere, me je grobo zavrnil in zagrozil, da je najinega prijateljstva lahko kmalu konec. Pa še, če srečam bilokaterega soseda ali znaca in nam pogovor zaide na politiko, mi takoj servirajo Janšo in “pokvarjeno” mariborsko škofijo. Pa da neboste mislili, da je med njimi kak jugovič, ne so čistokrvni Slovenci z opranimi možgani. Komunizem je pustil na ljudeh neozdavljivo bolezen, ki se imenuje nevednost in zaslepljenost.
    P.s.
    Najbolj kruta resničnost pa je, da, ko je sloveski narod pretrga verige komunističnega suženjastava, je legitimo izvolil za presednika samostojne Slovenije zadnjega partijskega sekretarj CKZKS M. Kučana.
    Še danes je ta parkirani komunistični veljak nauglednejši Slovenec, katerega želja ni bila nikoli samostojna Slovenija. Še več, ta bogato od bivših sužnjev nagrajeni upokojenec sedaj napada ši ZDA, pa NATO in se prilizuje ruskemu carju Putinu.

    Všeč mi je

  9. Dobro napisano, g. Jancic. Malo bolj junaski bodite pred kamero, recimo na VV faktorju. Dodatno se mi zdi brezpogojno nujno se tole: pred volitvami morate biti vsi novinarji, ki znate in smete misliti s svojo glavo, v prvih vrstah. Onemogociti presstitutke in presstitute ni tako tezko, saj zmrznejo ze pri prvem vprasanju, ki jim ni bil poslan vnaprej. Carlova bo hodila na sodisce zaradi fake news ( Zimmerman, …)! Razkrijte klice Golobica, Kucana, …saj je Golobic javno povedal, da so mediji kupljeni, torej ko bodo nelustriranci klicali Kurbenhaus, to napisite, obelodanite. Pa da vidimo presstitute in njih reakcijo s Kaduncem na celu.

    Všeč mi je

  10. Popolnoma se strinjam z vami! Sam se sicer morda tudi zaradi moje popolne slepote bolje spoznam na radijski program, in moram zapisat, da je zdaj uspelo to, kar ni uspelo najbolj trdemu komunizmu, namreč pregnali so iz programskih pasov narodnozabavno glasbo in jo nadomestili zvečine z nakako rock-folkloro v ubliki Katalene ali Larise Jovanovič; pa nimam nič proti temu, vendar narodnozabavna glasba spričo komercializacije (Mediasvet/radio-veseljak/) izgublja na žlahtnosti!

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s