Predsedniški blitzkrieg

Kaj je hotel v Odmevih, ki jih je vodil Igor Bergant, ta teden doseči Bogdan Biščak z izjavo, da bi se moral Borut Pahor v soočenju na javni televiziji opravičiti ali “ograditi se” od pisanja Bojana Požarja o Marjanu Šarcu, mi še vedno ni povsem jasno.

Čeprav sem si vzel kar cel dan za razmislek.

Pravzaprav ni jasno niti, komu bi se Pahor moral opravičiti zaradi pisanja Požarja. Javnosti? Šarcu? Bralcem Pozareporta?

Že v studiu sem na to opozoril in bilo je precej jasno, da je s tem Biščak delal reklamo Šarcu in Požarju. In poskuša odvrniti volivce od drugih: torej od Boruta Pahorja, ki bi po raziskavah javnega mnenja še lahko zmagal tudi v prvem krogu, in od Romane Tomc in Ljudmile Novak. Ti dve kandidatki, obe prihajata z desnice, imata ob Šarcu, ki je bolj z leve, še največ možnosti, da se v bliskoviti vojni pred predsedniškimi volitvami prebijeta v drugi krog. Če ta seveda bo.

So pomembni pravi starši?

[wp_ad_camp_2]

Da bo Bojan Požar ostro “udaril” nazaj, je bilo predvidljivo.

Nekaj učinkov nenavadne Biščkove izjave, ker je vanjo vključil Požarja, je bilo mogoče takoj predvideti: Požar je udaril nazaj po Biščku, Golobiču in nekoliko še po Šarcu. Zanj je javna polemika reklama, ki mu povečuje branost. Manj je jasno, kakšni so lahko še drugi učinki. Lahko vloga domnevne žrtve medijev, no, Požarja, res koristi Šarcu, ki so mu veliki mediji povečini kar naklonjeni?

Za tiste, ki ne poznajo ozadij: Biščak je dolgoletni sodelavec Gregorja Golobiča v LDS in pozneje v Zaresu. Za omenjeni stranki je pogosto skrbel tudi za komuniciranje z novinarji. Na ta način sem ga spoznal. V komunikacijah je bil Biščak vedno korekten predstavnik svoje politične skupine. Požar pa je ta teden objavil članek, ki do kamniškega župana Šarca ni bil niti najmanj prijazen: prikazal ga je kot neizkušenega imitatorja brez pravih staršev, ki ga podpirata trda levica in borci, fascinira pa ga menda Adolf Hitler. V Požarjevem slogu, ko ni čisto jasno, ali je čisto vse čisto res, bere se pa zanesljivo dobro in berejo številni.

Da svojih pravih staršev ne pozna, je pred tem razkril Šarec sam. Ali je podrobnost, da je bil nekdo posvojen, za predsedniško kandidaturo pomembna, je lahko stvar razprave. Zame je to nepomembno. A nisem Šarčev volivec. Za podpisnike novinarske peticije 571, ki so kritizirali domnevno vplivanje politikov z desne na medije, potem pa so postali politični funkcionarji levice, ne glasujem.

Biščak se nikoli ni predstavljal za novinarja, politično pa tudi ni bil prvokategornik, kar je brez dvoma Golobič. Politika je trd posel in Biščak je glavne spopade izgubljal. Pred četrt stoletja je bil prvi generalni sekretar državnega zbora, a je funkcijo pozneje prevzela prej sekretarka Jožica Velišček.  Na zadnjem velikem kongresu LDS, ko je nekoč vladajočo stranko še vodil Janez Drnovšek, zgodil se je v Portorožu, pa je Biščka, čeprav je bil za njim mogočni Golobič in nekoliko tudi sam Drnovšek, v spopadu za položaj generalnega sekretarja LDS gladko premagal Peter Jamnikar, ki so ga podprli lokalni odbori po državi. LDS je bil na vrhuncu moči in notranjih spopadov, kdo bo nasledil Drnovška in vladal državi.

Požar ni Pahor

[wp_ad_camp_1]

Golobič je “kupljene” medije kritiziral že ob teš6, le da je tam, zdi se, govoril o največjih medijih

Jamnikarja so v LDS po presenetljivi izvolitvi na pomembno funkcijo hitro nevtralizirali. Pred zadnjimi volitvami pa je pozornost pritegnil kot eden od soustanoviteljev SMC, a so se ga po volitvah tudi tam hitro odkrižali in je z Bojanom Dobovškom obstal nekoliko na stranskem tiru.

Že zaradi vse te zgodovine se ni mogoče izogniti sumu, da je Biščak le sel, pravi pošiljatelj sporočila Pahorju, da se mora opravičevati Šarcu ali javnosti ali že nekomu, pa Gregor Golobič, ki je po Borutu Pahorju udaril že na soočenju v državnem zboru o Teš6. A Pahorju, čeprav ga je nekdanji glavni koalicijski partner kritiziral skrajno ostro, tisto soočenje ni kaj posebej škodilo. Vsaj če sodimo po raziskavah javnega mnenja.

Da bi se moral predsedniški kandidat distancirati v soočenju kandidatov na javni televiziji od pisanja Bojana Požarja, pa je bila precej bizarna ideja.

Bogdan Biščak v polemiki na družabnih omrežjih

Pahorja o tem pisanju tam nihče ni nič vprašal in pisanje Požarja sploh ni bilo tema. Da je Pahor kaj odgovoren za tisto, kar piše Požar, pa se zdi celo precej smešno. Kariero sta sicer res oba začela v isti stranki, v zvezi komunistov. A v povsem različne smeri in močno dvomim, da bi Požar potreboval Pahorja za pisanje česarkoli. Še najmanj pa za opisovanje dogajanja na levi.

Dvomim tudi, da bo Pahor v prihodnje kaj veliko komentiral pisanje Požarja ali drugih medijev celo, če ga o tem novinarji res kaj vprašajo. Praviloma se temu izogiba. Kot še marsičemu, kar je drobec v hitrem dogajanju, ko skuša v nekaj tednih osem kandidatov odgrizniti Pahorju vsak svoj delček, da bi ga spravili v drugi krog in vsaj trije med temi računajo, da bo koristilo prav njim.

Eden teh je Šarec, drugi dve sta Ljudmila Novak in Romana Tomc. Ostalim za zdaj slabše kaže.

A to je videz in to so upanja. Kaj je realno, bomo začeli odločati na predčasnih voliščih že čez dober teden, razplet pa bo jasen v nedeljo zvečer.

V nedeljo čez dva ali čez pet tednov.

Za koga bi glasovali? 

[wp_ad_camp_3]

Kdo bi bil za vas pravi predsednik za prihodnjih pet let, lahko odgovorite v anketi.

Rezultat ankete ne napoveduje rezultata volitev.

Bo pa vplival na to, koga bom podprl kot urednik Spletnega časopisa v tednu pred glasovanjem.

[poll id=”16″]

Advertisements

8 thoughts on “Predsedniški blitzkrieg

  1. Ob Požarjevem natresanju okoli Šarca se spomnim na predvolilno kampanjo, ko sta tekmovala Kučan in Pučnik. Takrat smo volivci od zavednih levičarskih pisunov zvedeli, da Pučnik ni primeren za predsednika, ker bi bil lahko kot bivši politični zapornik maščevalen, pa še za ženo ima Nemko, pa grdo gleda in podobno.
    Da bi take “novice” o kom trosil, prej nikomur ni prišlo na misel. “Levica” je tudi danes v takih propagandnih metodah blatenja zelo inovativna. Požar zdaj pravzaprav samo vrača “levim” inovatorjem – milo za žajfo…

    Ceterum censeo da “levica” itak nima nobene legitimnosti, da bi po vsem tem, kar je v desetletjih svoje diktature prizadela svojemu narodu, sploh še kdaj vladala – gotovo pa ne, dokler svojih zlodel in grehov ne prizna, se skesa in spokori.
    Kaj šele, da bi jo zdaj v volilnih kampanjah še ujčkali in hvalili…

    Všeč mi je

  2. Poznavalcu politične krajine v SLO je jasno, kdo je Biščak. Pameten in premeten (lisjaški) politični kader – sopotnik Golobiča, ki pa mu, tako kot vase zagledanemu Golobiču ne more uspeti (in jima ni uspelo) prepričati povprečnega slovenskega volivca.

    Partija je od mladih nog promovirala Pahorja, ki je v dolgoletnem nastopanju pogruntal kako postati všečen (ljudski).
    Sedaj, ko se je v veliki meri osamosvojil (le totalitarnega sistema še ne sme odkrito obsoditi – podpreti potrditve EU resolucije v Državnem zboru), se mu je Organizacija odpovedala. Vendar se ga ne more odkrižati, kljub tako opevanim novim obrazom in obvladovanju mainstream medijev, saj je Pahor ljudem že preveč zlezel pod kožo. Me pa zanima, če koristi dopust, ko pešači, kolesari in “opravlja dobra ljudska dela” po Sloveniji. To bi bila zanj dodatna reklama!

    Biščak (kdo ga vabi v Odmeve, kdo mu omogoča komentarje v Delu-Ozadja in nato ponovitve v Oni ?!) ni bil slučajno v Odmevih in ni slučajno govoril o temi, ki jo je sprožil mimo voditelja Bobovnika. Šarca je treba narediti za žrtev (desnice?), zato, da ne bi vsebinsko odlična Romana Tomc (s profesionalnim nastopom) preprečila kandidatu kontinuitete Šarcu vstop v drugi krog!

    Ob vprašanju o odhajanju mladih strokovnjakov (človeški kapital) v tujino je Tomčeva EDINA poudarila nujnost gospodarskega razvoja, njegov temelj pa je privatni sektor (!) in NE javni, ki postaja bazen za zaposlovanje pravovernih političnih kadrov in njihovih otrok alias dogaja se popolna negativna selekcija in podrejanje “uma” vladajoči kontinuiteti.

    Všeč mi je

  3. “Vihar v kozarcu vode”, ki sta ga vzajemno medijsko zakuhala mojstra političnih minešter Biščak in Požar (saj, kjer je Bojan, je tudi požar), je seveda domišljeno in spretno usmerjen “cirkus” podpore obema domnevno glavnima levima konkurentoma za predsedniški fotelj (Borutu Pahorju in Marjanu Šarcu) ter zavestno ustvarjen prazen hrup za sistematično in načrtno zmanjševanje pozornosti do ostalih tekmecev, predvsem obeh najvidnejših kandidatk tradicionalneih pomladnih strank (Romane Tomc in Ljudmile Novak).

    Slovenski volivci bi morali vedno iste samooklicane medijske “spin doktorje”, ponarejevalce in interprete javnega mnenja enkrat že prepoznati in jih skupaj z vedno istimi naročniki njihovih “neodvisnih analiz” ter lažnih političnih “prerokb” odriniti na rob političnega dogajanja, kamor v resnici sodijo.

    In prvo priložnost volivcem ponujajo že neposredne volitve predsednika RS po najbolj demokratičnem večinskem sistemu, kjer imamo na izbiro devet kandidatov ter med njimi spodbudno kar pet kandidatk.

    Med devetimi kandidati lahko tokrat končno izberemo tudi koga od kandidatov/kandidatk, ki nikoli ni bil ne član in ne funkcionar nekdaj monopolne in totalitarne ZKJ/ZKS in ki ne pomeni več naravne in samoumevne personalne povezave z nekdanjo zgodovinsko poraženo totalitarno diktaturo in monopolno komunistično ideologijo.

    Med devetimi kandidati/kandidatkami lahko končno izberemo koga, ki s seboj ne prinaša zajetnega “nahrbtnika” soodgovornosti za razrast poosamosvojitvene korupcije, klientelizma, strankarskega nepotizma, strankokratskega dušenja resnične ljudske demokracije in resnične vladavine prava ter ob vseh teh grehih še neizmerne tolerance in brezbrižnosti do mogočnega gospodarskega in finančnega kriminala.

    Med devetimi kandidati/kandidatkami lahko končno že izberemo žensko ter s tem dokažemo, da enakopravnost med spoloma ni le puhla fraza samooklicanih levičarjev in feministk, ampak resnično množično izkazovanje ter potrjevanje spoštovanja enakoravnosti in enakovrednosti ženskega spola v konkurenci tudi za najvišjo državniško funkcijo in čast.

    Predvsem pa je že napočil čas, da končno že enkrat volimo in izvolimo po lastni srčni izbiri, pameti in vesti “za” in ne “proti”, kot nam pogosto svetujejo, narekujejo in vsiljujejo agit-propovski “spin doktorji”, “politični analitiki” in drugi medijski hujskači.

    Všeč mi je

  4. Najbolj iskren se mi je zdel Šiško, , če ga ne bi občasno preveč zaneslo. Ostali pa se ponavljajo kot papige, ki so naučene, kaj lahko govorijo. Najbolj neumno mi izpade Likovičeva. S svojim poudarjanjem prisiljene vernosti kar s predsednikovanjem nima prav nobene zveze. Predsednik mora računati na vse državljane , ne glede na vero, raso in strankarsko pripadnost !

    Všeč mi je

  5. Pahor je kot predsednik vlade vedel za pranje iranskega denarja v NLB. Ukrenil ni nič.
    Seveda pa ta iranski denar ni bil namenjen za kupovanje sladoleda.
    In zdaj naj volim takega bivšega predsednika vlade za predsednika države??? (Tudi prvič ga nisem!)
    Slovenski častni konzul neke države je leta 2013 rekel, “da živimo vrednote Balkana, kritično novinarstvo se ubija, da so slovenski politikiin bančniki mafijsko spajdašeni in da pogreša moralo pri Slovencih.” Zato se je nekoč na že ukinjenem Dnevnikovem forumu nekomu tudi zapisalo, da mu je vseeno, če Janković ukrade 10 milijonov, važno je, da je nekaj naredil za Ljubljano (če razširim, vseeno je, če pobije nekaj ljudi, saj je važno le, da je nekaj naredil za Lj.).
    Vsekakor Pahorja ne bom volil. NE!!!! Nimam spomina zlate ribice in ne padam na njegove populistične finte.
    Volil bom Romano Tomc.

    Všeč mi je

  6. Vsaka volilna kampanija v Sloveniji in po svetu prinese nekaj umazanije. Ta je lahko preverljiva, ali pa izmišljena. Namen je seveda jasen: očrniti nasprotnika.
    Pred vsem od volivcev pa zavisi, ali nasedejo, ali ne.
    V Sloveniji pa ni to največji problem.
    Problem je v tem, da volilno telo sploh ni kritično.
    Volivci sploh ne vedo, kako naj volijo in koga naj volijo, ker praktično ne vedo, kaj se v državi dogaja, kdo kreira politiko, kaj politika sploh omogoča in kaj počne.
    Med kandidati za predsednika je ponovno Borut Pahor.
    Volivci bi ga morali poznati do najmanjših podrobnosti in na osnovi tega se odločiti, ali je pravi kandidat, ali ne.
    Glede na njegovo bogato politično preteklost bi morala prevladati negativna plat njegovega političnega udejstvovanja, če ravno je pošten, skromen, delaven, ljudski in še marsikaj pozitivnega je o njem mogoče povedati.
    Osnovna slabost pri njem je ta, da je eden vodilnih levičarskih politikov.
    Leva opcija vlada trdno in popolnoma obvladuje Slovenijo. 80-90% vseh vodilnih položajev v Sloveniji zasedajo prav levičarji. Povsod so se zalezli in ustvarili družbo priviligirancev in ostalih. Priviligiranci smejo opravljati najzahtevnejše in tudi najbolje plačane funkcije v državi. So praktično nedotakljivi in jih ni mogoče obsoditi za kriminal, ki prevladuje v Sloveniji in Slovenijo ugonablja.
    Večina Slovencev s Slovenijo, kakršna je, ni zadovoljnih. Nenehno se govori o revežih, o minimalnih plačah policistov, vojakov, gasilcev in podobnih. Govori se o bančnem kriminalu, o nečloveških čakalnih vrstah, dragem šolstvu v zdravstvu, o birokraciji ipd.
    Vse to in še več lahko pripišemo slabemu vodenju države. Torej levici, ki suvereno obvladuje državo.
    Del te levice je Borut Pahor.
    Naj omenim vsaj nekaj njegovih napak, ki jih je lahko naredil samo zaradi tega, ker je del levice in ki so usodno zaznamovale Slovenijo in jo pahnile v krizo.
    TEŠ6 je bil projekt Šaleškega lobija in je polomija, saj prinaša izgubo in ta bo ob koncu njegovega obratovanja znašala več kot investicija.
    Pahor je bi nenehno opozarjan na to, da investicija ni primerna, pa ni storil nič zato, ker je del levice, ki se poigrava s Slovenijo.
    Pranje denarja in potratno poslovanje bančnega sistema v Sloveniji je služilo pred vsem za bogatenje mafije, ki je pozicionirana pred vsem na levice. V času njegovega predsednikovanja vladi so dolgovi nenormalno narasli, a ni naredil nič, da bi nered preprečil
    Ščitil je pač svoje ideološke somišljenike.
    Zaradi nesposobnosti in neodločnosti mu je začela razpadati vlada. Iskal je izhod iz nezavidljivega položaja. Tako kot vsi pravi, čistokrvni levičarji, je tudi on poiskal zunanjega sovražnika, saj veste, da brez njih komunisti ne morejo, in ga našel v sosednji Hrvaški. Zaostril je mejno problematiko in povsem nepotrebno pahni Slovenijo v arbitražni sporazum. Slovenija nima dovolj sposobnih pravnikov, pa tudi politikov ne, da bi bili kos takšni nalogi in je najprej pogorela z arbitražnem sporazumom, ki ni dovolj natančno definiral zahteve Slovenije. Kljub odporu desnice, pred vsem SDS in strašnega Janeza Janše je levica s Pahorjem na čelu triumfirala in dobila , sicer za las, a vendar , referendum, s katerim se je zapečatil slovenski stik z mednarodnimi vodami. To je usodna napaka, ki bi vsakega politika trajno izločila iz vseh položajev. Slovenci smo topi in tega niti opazimo ne, kaj šele, da bi ga po najkrajši poti izgnali iz politike.
    Pa gremo dalje. Kot predsednik države je praktično postavil ustavno sodišče, saj je večino sodnikov on imenoval. Krepko je poskrbel, da sodišče ni več nagnjeno v desno, kot stolp v Pisi, kakor je sodišče ocenil njegov somišljenik Matjaž Han. Sedaj je krepko nagnjeno v levo in rezultati so že tu.
    Podobno je poskrbel na vrhovnem sodišču pa tudi tožilstvu. Poskrbel je, da bodo levi lopovi nedotakljivi. Poskrbel je, da bo leva mafija obvladovala Slovenijo vsaj še nekaj let.
    Slovenci pa se medijo ob njegovem populizmu, ko nam barva plotove v zavoženi Lipici, ko pometa ceste, ko kida gnoj, ali se gre gasilca. Tudi za zdravje skrbi. Za svoje, pa tudi za Ostale, saj se redno udeležuje maratonov in tekov. Pred vsem zato, da imajo ljudje predstavo, manj pa zato, da bi ljudje videli v njem nesposobneža.
    Končno: zelo mi je žal, da se sicer simpatični, pošteni mož ukvarja z zadevami, ki jim ni kos in z usodnimi napakami ugonablja Slovenijo.
    Kot kaže, ima največ možnosti, da zmaga in še naslednjih pet let potaplja Slovenijo.
    Njegov največji konkurent pa je še mnogo slabši.
    Pahor ima vseeno več izkušenj in je bistveno boljša osebnost. Očitam mu lahko le nesposobnost.
    Marjan Šarec pa bo celo kot lutka neuporaben.
    Slovenci streznite se in ocenjujte kandidate po sposobnosti in ne po obleki.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s