Bodo slovenski novinarji zamolčali, če ustrelijo predsednika?

Ali so novinarji prestopili  meje dopustnega pri obveščanju ljudi o smrti Gašperja Tiča, bo presojalo častno razsodišče društva in sindikata novinarjev. Od tega razsodišča veliko liberalnosti po izkušnjah zadnjih let ni pričakovati. Praviloma udarijo po novinarjih. Kodeks, po katerem sodijo pa je tak, da lahko obsodijo vsakega. Prepoveduje obveščanje javnosti tudi, ko je to v državah s svobodo tiska povsem samoumevno.

Tarča tokrat ni majhna

Delo razsodnikov bo tokrat nekoliko težje kot je bilo takrat, ko so gladko obsodili fotoreporterja Janija Božiča, ker je v parlamentu Alenko Bratušek fotografiral tako, da so bile slike ostre in se je na njenem telefonu videlo, da ji je čestitko tik pred izvolitvijo za premierko poslal Peter Kraljič. Kar je bil, kot so pojasnili iz častnega razsodišča, neetičen vdor v zasebnost Bratuškove.

Janija ni ščitil velik medij. Tokrat bodo pritožbe tudi proti velikim medijem. Denimo proti Dnevniku, kjer je odgovorni urednik Miran Lesjak.

Kaj se je sploh zgodilo?

Zločin se je začel z nočnim popivanjem, po katerem sta Gašper Tič in dve desetletji mlajši Stefan Cakić odšla v igralčevo stanovanje, tam pa je Tiča pokončal nož. O tem je brez imen policija obvestila javnost. A novinarji so izvrtali za koga gre in da umrli ni kdorkoli.

Članki o tem so na spletu pritegnili izjemno veliko število bralcev. Tudi komentar, ki sem ga sam napisal in objavil teden po dogodku , se je po branosti v primerjavi z drugimi zapisi prebil na vrh.

Toda bralci niso brali vseh zapisov. Le tiste, ki so kaj povedali. Del medijskih hiš in novinarjev se je zelo trudil in odkrival vse mogoče. Drug del del novinarjev in medijskih hiš je to zelo razjezilo.

Direktov strel povsem mimo

[wp_ad_camp_3]

Do sporov in različnih pogledov, do kod novinarji smejo, je prišlo tudi znotraj posameznih medijev. Društvo novinarjev se je na te konflikte hitro odzvalo z nenavadnim pozivom medijem k „odgovornemu poročanju o smrti igralca Gašperja Tiča“. Opozorilo je na varovanje človekove „zasebnosti pred neupravičenim razkrivanjem v javnosti in spoštovanju domneve nedolžnosti“. Zapisal sem že, da mi je bil njihov poziv, povsem nerazumljiv, ko so oporekali navajanju dejstev iz obdukcijskih zapisnikov in pisanju o možnem motivu.

Bi pa društvo razumel, če bi novinarje opozorili na previdnost pred neresnicami. Do napak hitro pride, še posebej ker policija zaradi varovanja zasebnosti novinarjem ne sme povedati veliko. Sklepanja novinarjev, ko stvari sami izvrtamo, pa so lahko napačna. Morda najbolj drastičen primer napake je bil objavljen v časopisu Direkt, ki ga je nekoč izdajala časopisna hiša Dnevnik. Za dekleta, ki so umrla pred diskoteko Lipa, so na naslovnici tega že bivšega časopisa zapisali domnevno, da so se drogirala. Ker so bile na telesih sledi. A, kot se je hitro pokazalo, so to bile sledi poskusov oživljanja in ne izkušenj z mamili.

Je za omejevanjem politika?

[wp_ad_camp_2]

Napake se zgodijo. Novinar jo mora kar se da hitro popraviti. Nekatere napake pa so tako hude, da škode popravek nikoli ne odpravi. Takšna napaka je bila omenjena naslovnica Direkta.

A društvo novinarjev se je odločilo za drugo smer: zahtevalo je varovanje zasebnosti. S čemer se je uvrstilo v šablono političnega spopada. Spopada med liberalci, ki bi javnost obvestili, kaj se dogaja, ker je javnost sposobna razumeti in manj liberalnimi skupinami, ki ocenjujejo, da  je svoboda obveščanja nevarna, ker so ljudje preveč neumni, da bi razumeli.

S tem je društvo novinarjev pravzaprav naredilo uslugo desnici, od koder so jim mediji takoj očitali poskus omejevanje politične razprave, ker je Gašper Tič v preteklosti sodeloval v kampanjah levice za pravice istospolnih, Cakić pa se je pred časom pojavil na prireditvi skupaj z županom Zoranom Jankovićem in predsednikom DZ Milanom Brglezom. Ni čudno, da zahtevajo „odgovorno poročanje“, so društvu očitali iz desne.

Ko se političnost razblini

[wp_ad_camp_1]

A ta vtis političnosti obveščanja razblini nekaj dejstev. Naslovnici Mladine in Reporterja sta bili po dogodku zelo podobni. Prvi spori pred častnim razsodiščem proti novinarjem pa niso bili napovedani proti Bojanu Požarju ali Novi24TV kot bi morda kdo pomislil. Ko sem pretekli teden preverjal dogajanje, me je predsednik častnega razsodišča Gojko Bervar opozoril, so prve pritožbe prišle čez poročanje novinarjev Dnevnika.

Točne vsebine teh pritožb ne poznam, a verjetno so proti Petru Lovšinu in Primožu Knezu, ki sta takoj po umoru zelo podrobno poročala o tem primeru za Dnevnik, ki velja za politično bolj levega.

Le veliki dnevniki in televizije imajo specializirane novinarje, ki vsakodnevno spremljajo dogajanje na področju kriminala. Izkušeni novinarji, ki poznajo področje, imajo, ko se zgodi in je treba napisati hitro in dobro zgodbo, prednost pred drugimi. Vsaj nekaj časa.

Na spletnem portalu Dnevnika naj bi najbolj sporen del poročanja sčasoma celo umaknili, je bilo zadnje dni slišati iz častnega razsodišča. Verjetno je sicer, da bo častno razsodišče društva novinarjev zasula še množica pritožb in novinarjem se ne piše dobro.

Ali krši kodeks tudi društvo novinarjev?

Če bi bil kdo res zloben, bi postopek pred častnim razsodiščem sprožil kar proti društvu novinarjev samemu. V pozivu k odgovornemu poročanju medijev je namreč društvo zapisalo ime Gašperja Tiča, s čemer so prekršili člen svojega kodeksa etike, ki pravi:

„Novinar ne sme razkriti identitete žrtev spolnih zlorab, družinskih tragedij in hudih kaznivih dejanj in ne sme objaviti materiala, ki bi prispeval k razkritju identitete. Identiteto lahko razkrije s soglasjem žrtve.“

Čisto prepričan sem, da društvo novinarjev ni imelo soglasja Gašperja Tiča, da lahko objavijo njegovo ime.

V kodeksu so določbe, ki so svetovna neumnost. Kot je recimo prej navedena, da novinarji ne smejo uporabljati imen ljudi.

Pazite: če bi v Sloveniji atentator ustrelil našega Johna Fitzgeralda Kennedya, tukaj novinarji o imenu umrlega predsednika države svojih bralcev ne bi smeli obvestiti. Vsaj, če bi se držali kodeksa. Predsednik je bil namreč žrtev hudega kaznivega dejanja.

Ne smemo dobesedno razumeti!

Ni čudno, da posamezni uredniki izstopajo iz društva novinarjev. Zaradi kršitve kodeksa bi morali v Sloveniji ustaviti tudi predvajanje programov CNN in BBC, ko so predstavili imena 130 žrtev pokola v Bataclanu v Parizu. Imena, deloma tudi s fotografijami, so še dostopna, denimo,  na http://www.bbc.com/news/world-europe-34821813.

V veljavnem kodeksu, katerega nastanek sem sam vodil leta 2002, določbe o prepovedi rabe imen ljudi ni bilo. Člen, ki novinarjem onemogoča že najosnovnejše poročanje, h kateremu sodi, da zapišeš, kdo je žrtev in kdo storilec, so v kodeks dodali šest let po tem, ko je policija leta 2004 zaradi varovanja zasebnosti nenadoma prenehala obveščati javnosti o imenih umrlih v prometnih nesrečah in zločinih.

Del medijev je proti cenzuriranju policijskih obvestil takrat ostro protestiral: pomenile so namreč omejitev pravice javnosti do obveščenosti. A drugi del medijske srenje je molčal, novinarjem pa je pozneje s popravkom kodeksa leta 2010 prepovedal, da bi, celo če dobijo imena, ta smeli uporabili.

Med zagovorniki omenjene določbe v kodeksu je slišati, da ne smemo dobesedno brati, kaj v kodeksu piše. Da ne velja, kar piše. Velja nekaj drugega.

Kar je zanimiv argument.

Zaslužimo si ime in to vsi

Opozarjajo pa zagovorniki še, da poročanje z imenom in priimkom, če je ustreljen kak pomemben politik, direktor ali igralec, omogoča določba, ki je v kodeksu že od leta 2002 in ki pravi:

„Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.“

Ta bolj premišljena določba je še iz mojih časov. A nikakor ne odpravlja prepovedi objavljanja imen žrtev hudih kaznivih dejanj, ki so jo kot absolutno pravilo dodali pozneje.

A prepoved rabe imen je preprosto tako neumna, da jo vsi ignoriramo.

Ker imajo ljudje pravico izvedeti, ko je ustreljen priljubljeni predsednik države John Fitzgerald Kennedy ali kakšen drug res pomemben član skupnosti.

Še več kot to: vsi ljudje so pomembni. In vsak si, razen v res izjemnih primerih, zasluži ime in priimek tudi ob smrti.

Več:

https://spletnicasopis.eu/2017/06/25/ali-moramo-varovati-zasebnost-gasperja-tica/

 

Advertisements

11 thoughts on “Bodo slovenski novinarji zamolčali, če ustrelijo predsednika?

  1. Gašper Tič je bil moralna pokveka. Bil je eden tistih umetnikov, ki mu je bila razgradnja kulture in etike glavna skrb. Šel se je igrico:” Kdo si upra”. In bil je vedno med tistimi, ki so si upali največ? Bil je nekakšen umetniški vrvohodec in slediti takšnemu tipu, je pot v prepad.
    O tem je sicer bilo napisanega zelo malo, novinarj so se bolj naslajali v tem, kolikokrat ga je morilec zaštihal? Ali je bil storilec najprej nategnjen? Ali sta se najprej zadrogirala, da je bil orgazem slajši in podobno. Nihče pa se ni dotaknil anarhičnega življenja človeka, ki si je misli, da si lahko v življenju dovli, vse, kar se mu zljubi.
    Ne, v življenju so meje, ki jih človek ne sme prestopiti.
    Današnja družba si prizadeva te meje čim bolj zrahljati, posamezniki pa jih želijo povsem porušiti. V Sloveniji je ta razvrat še mnogo bolj povdarjen, kot drugod po svetu in ni slučaj, da je Slovenija zabredla poleg gospodarske krize, še v moralno.
    Ko se vprašamo zakaj ,se moramo spomniti na rek: ko mačke ni, miši plešejo.Mačko je mafija nagnala, da lahko počne mafijske posle, mišim, Tiču na primer, pa dovolila, da plešejo.

    Všeč mi je

  2. Mimo gredesem prečital, da Pahor hvali mejo na morju in kopnem. Pa mu priporočam, naj naredi v Brezovici žiletno ograjo po arbitražno določeni meji, kar lahko stori, saj je vendar vrhovni poveljnik Slovenske vojske in nato preseli svoj urad v Brzovico.
    Prepričan sem, da bo njegove politične kariere takoj konec, saj nihče ne bo mogel do njega, on pa hvalabou ne do nas, niti v svet.
    Pa smo enega pospravili iz odra!

    Všeč mi je

  3. Dobro razmišljanje.

    Izgovarjanje novinarjev na policijsko prakso je povsem zgrešeno. Po zakonu je naloga policije preprečevati in raziskovati kazniva dejanja, ne pa obveščati javnost (razen kadar sama oceni, da je to potrebno iz preventivnih ali kakih drugih razlogov), medtem ko je edina naloga novinarstva obveščati javnost.

    Zato je treba podobne samocenzurne posege slovenskega režimskega novičarstva gledati predvsem v luči njihovega prizadevanja za zaščito lika in dela svojih resničnih gospodarjev – partije in udbomafije.

    Všeč mi je

  4. “BODO SLOVENSKI NOVINARJI ZAMOLČALI, ČE USTRELIJO PREDSEDNIKA?”
    Vprašanje je videti absurdno, a drastično kaže na obupno etično in profesionalno zmedo v (ne le) slovenski aktualni medijski, uredniški in novinarski stroki, ki se do posameznih primerov praviloma ne odloča v skladu z univerzalno človeško in časnikarsko etiko, ampak v skladu s pragmatično ali dnevnopolitično presojo, komu utegnejo z bolj ali manj natančnim in verodostojnim poročanjem škoditi in komu koristiti.
    Bralec ali poslušalec kot “kralj” ali ciljni ter spoštovanja in služenja vredni naslovnik vsega medijskega (s)poročanja je zgolj stereotipna in do kosti oglodana fraza, v resnici pa je praviloma in prepogosto kriterij poročanja odvisen od tega, ali so predmet poročanja “naši” ali “ne-naši” in ali bodo s poročanjem zadovoljni “naši” (lastniki, politični botri in somišljeniki) ali “ne-naši”.
    Ker je profesionalna etika v razmerju do medijskega bralca, poslušalca, naslovnika … potisnjena ob vsakdanji politični in preživetveni pragmatiki na skrajni rob novinarskega statusa in habitusa, se nekaj podobnega dogaja tudi z vsakdanjim novinarskim etičnim razmerjem do poklica samega, do profesionalnih vrlin, vrednot in etičnih zavez. Lahko bi rekli, da z izpuščanjem in odrivanjem naslovnika s centra svoje profesionalne in etične pozornosti novinar izgublja iz centra svoje poklicne pozornosti tudi samospoštovanje in odgovornost do samega sebe, do lastnega poklica in do poklicne časnikarske etike.
    Najbolj žalostno pri vsej tej etični in profesionalni razpuščenosti in zmedenosti pa je vse bolj nestrpno prizadevanje nekaterih novinarskih “čuvajev lepih čednosti”, da bi ponovno naščuvali tožilstva in tožilce k preganjanju domnevnih mnenjskih deliktov, h kaznovanju prenapihnjenega sovražnega govora in k že videnemu ter na sreči večinoma odpravljenemu totalitarnemu omejevanju in celo zanikanju umetniške svobode, demokratične svobode javnega zbiranja in demokratične svobode javnega sporočanja.

    Všeč mi je

  5. Z malce domišljije bi novinarji na priporočilo “varovalcev zasebnosti” lahko o smrti Gašperja Tiča poročali takole.
    Zjutraj so v stanovanju policisti našli mrtvega lastnika stanovanja. Zaradi varovanja osebnih podatkov imena ne bomo objavili.
    Hkrati sporočamo, da Mestno gledališče ljubljansko sporoča, da s sporeda umika gledališko predstavo Psi, ženske in pedri, ker je zjutraj v svojem stanovanju nepričakovano preminil nosilec glavne vloge, Gašper Tič.
    Kdo je igral vlogo pedra nam s policije še niso sporočili.

    Všeč mi je

  6. Ni prvič, Peter, da te opozarjam, da je treba stvari najprej natančneje prebrati in se šele potem zaleteti. Ne odgovarjam ti kot član častnega razsodišča, ampak kot novinar, ki si od kolegov pač želi, da bi stvari prebrali v pomenu v katerem so zapisane. Za začetek: kodeks novinarjev Slovenije je enovit dokument – ni skupek členov, ki so ločeni eden od drugega, ampak med njimi obstaja tesna zveza. V primeru, ki ga navajaš, ni pomemben samo 22. člen. (Novinar ne sme razkriti identitete žrtev spolnih zlorab, družinskih tragedij in hudih kaznivih dejanj in ne sme objaviti materiala, ki bi prispeval k razkritju identitete. Identiteto lahko razkrije s soglasjem žrtve …mimogrede, ob tem seveda ne govorimo o mrtvi žrtvi, ampak na primer žrtvi spolnega nasilja), ampak tudi 17. člen, ki ga ti mirno prezreš, ker ti pač ne ustreza v besedilo. Pravi pa tole: “* Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.” Torej, ko javni interes preseže spoštovanje zasebnosti, je ob ustreznem tehtanju poseg v zasebnost dovoljen. Če ju združiš v logiki profesionalne etike, je sporočilo zelo jasno: ljudje, ki živijo od javne pozornosti, z njo si celo pomagajo pori napredovanju, ne uživajo enakih pravic pri varovanju zasebnosti kot ljudje, ki se v javni pozornosti znajdejo po naključju. Vendar celo javne osebnosti uživajo določen del zaščite zasebnosti – vsaj kar zadeva njihov domači krog in notranjo intimnost. V tem, ne v izjavi DNS, ne v stališču, ku+i sem ti ga povedal v najinem pogovoru, a si ga zamolčal, ne vidim nobene kontradiktornosti. O primeru Jani Božič, kjer ste pred pogovorom na Novi TV zamolčali, da se bomo pogovarjali o primeru, o katerem je novinarsko častno razsodišče razsodilo pred dvema letoma in ga za čas postopka red sodiščem zamrznilo, čeprav je odločitev sprejelo že tedaj, med tem se je pa zvrstilo še vsaj sto primerov, ( torej ste me hoteli pustiti na čistini, kjer sam nisem mogel preveriti naše razsodbe, vi pa ste jo citirali po črkah) se spet pogvarjava z govorico gluhih: snemanje zasebne pošte, pa čeprav je to samo zasebna čestitk, SMS na ekranu GSM-ja tedanje kandidate za predsednico vlade, je kaznivo dejanje, pa tudi kršitev tajnosti pošte, kar sancionira tudi kodeks. Kaj je tu sploh še treba povedati? Zatorej te, kot “voditelja postopka” za nastanek novega kodeksa ( o tej tvoji vodilni vlogi se, najbrž zaradi let, ki so minila, spomnim premalo), prosim, da si ga vsaj še enkrat pregledaš – pa ne tako, da si izbereš člen, ki ti ustreza in zanemajaiš one, ki ti ne in premisliš, kaj si v resnici v tem besedilu napisal. Napisal pa si, da je kodeks skupek členov, ki med sabo nimajo povezave, kar je, priznaj, profesionani absurd.
    Enkrat – ko sva se javno sporekla okoli tiskovnega sveta, sem ti že napisal: “Kaj, ko bi vse skupaj še enkrat prebral.” Tako mislim tudi danes.

    Všeč mi je

    • Gojko, ponovno preberi članek do konca . Člen, za katerega praviš, da sem ga celo namerno prezrl, celo citiram in povem, da sem ga vključil v kodeks nekoč. 22. člen sam berem čisto drugače.
      Nanaša se na vse žrtve hudih kaznivih dejanj. In ne govori o posegih v zasebnost, le prepoveduje objavo imena in priimka, razkritje identitete. To ni isto kot tisto, kar določa 17 člen.
      Glede Bratuškove pa je tako, da če politik pred množico novinarjev tako glasno govori po telefonu, da pogovor vsi slišijo, niso novinarji zagrešili vdora v njegovo zasebnost. Sam se ji je odrekel. Jani Božič ni uporabil nobenih prisluškovalnih ali podobnih sredstev, le fotografiral jo je v času fototermina. Da je gospa na ekranu takrat imela, kar je imela in to gledala, je njen problem. Fotoreporter preprosto ni ravnal neetično, ko je le opravljal svoje delo.
      Kaj bo tema na Novi24TV sam podrobno tudi nisem vedel. Bil sem, kot ti, le gost. Sem pa primer podrobno spremljal, ko je presojalo sodišče. Tudi nisem vedel, da je bila razsodba o Božiču sprejeta že prej in le odmrznjena. Ugotovil sem šele pozneje, pri tem si mi pomagal s pojasnilom, zakaj je ime predsednika napačno.

      Všeč mi je

      • Peter, prebral sem članek do konca, vsaj toliko, kolikor je objavljen na portalu. Pri najboljši volji nisem našel citiranja 17. člena. Pogvor gluhih, potemtakem? Sicer sva pa že prej inmela nekaj težav pri sporazumevanju – kar seveda še vedno ne pomeni, d a se o razhajanjih ne bi mogla pogovarjati

        Všeč mi je

        • Kopiram zadnji del teksta, ki ga medna vidiš:

          “ZASLUŽIMO SI IME IN TO VSI

          Opozarjajo pa zagovorniki še, da poročanje z imenom in priimkom, če je ustreljen kak pomemben politik, direktor ali igralec, omogoča določba, ki je v kodeksu že od leta 2002 in ki pravi:

          „Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.“

          Ta bolj premišljena določba je še iz mojih časov. A nikakor ne odpravlja prepovedi objavljanja imen žrtev hudih kaznivih dejanj, ki so jo kot absolutno pravilo dodali pozneje.

          A prepoved rabe imen je preprosto tako neumna, da jo vsi ignoriramo.

          Ker imajo ljudje pravico izvedeti, ko je ustreljen priljubljeni predsednik države John Fitzgerald Kennedy ali kakšen drug res pomemben član skupnosti.

          Še več kot to: vsi ljudje so pomembni. In vsak si, razen v res izjemnih primerih, zasluži ime in priimek tudi ob smrti.”

          Tu je citiran 17 člen v celoti.

          Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s